BARRY ADAMSON

Back To The Cat

Central Control, 2008

Glede na potek stvari je bilo le vprašanje časa, kdaj bo Barry Adamson objavil ploščo z večinoma »pravimi« pesmimi, ki jih bo povrhu odpel sam. Smernico je nakazoval z nekaterimi prejšnjimi, a kot da se sam še ni znal ali zmogel odločiti, je trajalo celih dvajset let, da smo dočakali pravo, na kateri si majhne pop mojstrovine sledijo ena za drugo.

Album uvede in sklene tema The Beaten Side Of Town, pridušena, napol pripovedna srhljivka, ki odpira številne možnosti nadaljevanja. Na drugi strani mesta se je odvijal že njegov prvi soundtrack brez filma, The Moss Side Story izpred dvajsetih let. Tako si, ne prvič, zamišlja uvodni suspenz tesnobnega pričakovanja in z njim konča film, ki ostane brez vseh glavnih odgovorov. Pri Barryju gre bolj za raziskovanje brez sklepov, odpiral je že moralna, verska, spolna vprašanja, večinoma jih je konceptualiziral v okvir plošče. Tokrat, na svojem sedmem rednem albumu, je vsa pretekla zanimanja zreduciral na osebna videnja, na vsakodnevno (oziroma natančneje: vsakonočno) bivanje. V pesmih se je postavil v prvo osebo − rad bi dlje stal na njenem vrtu, jo opazoval, najglobljih namenov tega početja pa nam ne bo nikoli razkril … Mojster suspenza veliko tega prepusti poslušalcu. Ker snema le zvočni del svojega filma, je zgodba še toliko bolj odprta, četudi jo tokrat pojasnjuje z več besedila kot kadar koli prej.

Pesmi so preprosto – dobre. Vsemu, o čemer smo se že prepričali pri Adamsonu, da je odličen glasbenik, aranžer, tudi besedila so uporabna, bomo morali odslej pripisati še pisanje pesmi. Le kot pevec ni ravno blestel. Tega se je sam tudi zavedal in na prvih ploščah to vlogo prepuščal drugim, pa še to v manjših odmerkih. Tokrat je petje njegova poglavitna skrb ali vsaj tista, ki najbolj odzvanja v ušesih. Kar ne pomeni, da je glasbena spremljava le spremljava, daleč od tega. Vse, kar je ponudil že na prejšnjih ploščah, je tu: mogočen zvok velikega orkestra, sočni funkovski ritmi, odmev cool jazza, lahkotni koktajl ali srhljivo pritlehen zvok orgel hammond, elektronike pa je tokrat le za okus. Resnici na ljubo se je na nekaterih prejšnjih ploščah izgubljal v neskončni želji po novem, v eno je na primer mešal posamplane Slayer in hipnotični prototehno dua Suicide. Na Back To The Cat ni sledi nasilja nad glasbo, spajanja žanrov kar tako, stvari so na svojem mestu z dovolj točnim namenom. Je njegova najbolj koncizna plošča, najbolj »pop«. Nekatere pesmi bi zlahka odpela, na primer, Amy Winehouse, tako lahkotne so in igrive. Drugje se še vedno vrne v svoj tesnobni svet prevar in zarot, poje skozi zobe, pritajen šepet raste v strašljiv krik, ki ga ne dočakamo. Saj veste, najbolj strašljive stvari ostajajo prikrite. Tudi takrat, ko jih Barry Adamson opiše do podrobnosti.

Janez Golič