DAMIR AVDIĆ

Mrtvi Su Mrtvi

Moonlee Records, 2008

Nju bosniše kultural revolušn. Tačka, ba! Ko se je pred nekaj leti na sceni pojavil bosanski psiho in Diplomatz hardcore šole Damir Avdić s svojim glasbenim programom ... od trnja i žaoka. (Slušaj najglasnije!, 2004), pri katerem je šlo za nekakšen soundtrack k njegovi knjigi Na Krvi Ćuprija, je hitro osvojil zaprepadeno občinstvo z odprtimi usti, predane oboževalce in v nekaterih krogih nesporen kultni status (glej intervju v Muski, št. 5-6/06). Dedec ima neverjetno karizmo, in ko začne nastop, veš, da ne blefira in da ima kaj za povedati, in to zato, ker mora to nujno iz njega in ker moraš ti to nujno slišati. Pri tej komunikaciji seveda tehtno izbira besede, a nikakor ne po ključu kake blagozvočnosti, temveč po moči argumentacije in neposrednosti. Ker ne živimo v blagozvočnem svetu in zato po Avdićevem mnenju (predvidevam) tudi ni nikakršne potrebe, da bi stvari zavijali v celofan metafor: tako so pičke (ljudje) pač pičke. Kaj pa drugega!

Na drugi – tu obravnavani – plošči ostaja zvest svoji poti in pojavnosti, zasnovani s prvim albumom. A s tem se tudi ohranja problem Avdićeve diskografije. Njegov nastop v živo je prava celostna umetnina, kjer imajo poleg glasbe in besedil svojo nadvse pomembno vlogo mimika, gestikulacija, njegovo gibanje po odru – na splošno telesna izraznost. Pri plošči vse to manjka. Postavlja se mi vprašanje, zakaj je ni posnel v živo, da bi se na »ničle in enke« preneslo vsaj delček tistega neverjetnega naelektrenega vzdušja, ki mu ga uspe zgraditi v stiku s publiko. V njegovem primeru, ko bi moral ozvočiti le svoj glas, kitaro in občinstvo, to res ne bi smela biti težava. Kajti dejstvo je, da na albumu podaja svoje pesmi z manj žara kot v živo, in to je škoda. Tako koncertni hiti, kot so Komunist Vs. Nju Bosniše Kultural Revolušn, Ljubavi, Miran ko mina, Lijeni spori mrtvi,v studijski različici pač izzvenijo nekoliko medlo (če poslušalcu v ušesih še vedno odzvanjajo koncertne variante). Druga možnost bi bila glasbena nadgradnja. Pri nastopih v živo je spremljava njegove rohneče kitare res popolnoma dovolj – ravno zaradi same oblike in močne izraznosti izvajalčeve telesne govorice – pri studijskem izdelku pa tako nekaj manjka. Tu bi morda veljalo razmisliti o medigri dodatnih instrumentov, ki bi podkrepila močne besede gneva in razočaranja besedil. A da ne bo pomote: plošča je dobra, res dobra, celo odlična! Če jo primerjamo z drugo kantavtorsko, rockovsko ali celo pesniško produkcijo. Problem je le v tem, da je Avdić z odrsko briljanco samemu sebi postavil ekstremno visoka merila. In le v tem kontekstu plošča ne zadosti pričakovanju.

Na rahlo turoben dan se zabubite v kak miren kotiček, odprite veledelo Joeja Sacce Varovano območje Goražde, v predvajalnik potisnite tu obravnavano umetnino in jokajte nad bosansko tragedijo ... jokajte nad svetom … in svojo vlogo v njem … Mati draga, da si znala ne bi rađala!

Viktor Škedelj - Viki