MICHAEL BURKS

Iron Man

Alligator/Jazz and Blues Ploščarna, 2008

ROOMFUL OF BLUES

Raisin’ A Ruckus

Alligator/Jazz and Blues Ploščarna, 2008

Alligator je povrgel dva močna in sočna bluesovska izdelka; med njima je tudi novi album bluesmana Michaela Burksa, ki smo ga imeli srečo slišati na Postojna blues festivalu leta 2006. Takratni sicer ognjevit in mestoma zelo čustven nastop se je podpisanemu zazdel vendarle malo predolg (približno dve uri); no, pozneje sem izvedel, da so nadstandardno dolgi nastopi zanj običajni. Na albumu Iron Man ni težave s časom, nasprotno, komadi tečejo tako, da plošča, sicer trajajoča dobrih petdeset minut, mine v hipu.

Če povemo, da je ta sveži abrahamovec (letnik 1957) odraščal ob srkanju zvokov mačkov, kot so Albert King, Freddy King ali Albert Collins, ki so nastopali v klubu njegovega očeta (sicer basista; dedek pa je bil kitarist), potem je jasno, kje se je navzel ljubezni do prasketajoče, ostre kitare z občutenimi soliranji in poudarki na prepoznavnih rifih in skupinskem groovu. Tudi na tem albumu zveni rockovsko ali raje boogie, klaviature in njegov prodoren glas pa dajeta soulovski pridih, kar se prileže njegovim večinoma ljubezenskim besedilom. Bolj kot izpostavljanje kitare ga očitno zanima fluidna in kompaktna skupinska zvočna slika, v kateri se ob čvrsti ritemski sekciji k njegovim rezkim solažam še kako prilegajo zvoki orgel hammond. Še posebno fino zareže v baladah, kjer še bolj pride do izraza njegovo občuteno petje, saj takrat njegov sicer gromek glas prevzame malce baržunastega nadiha. To najdemo, denimo, v baladnem soul bluesu Icepick Through My Heart s fino izpeljanim ravnovesjem med občutenim vokalom in pritajene spremljave ter občasnimi rezkimi, bolečimi solistični vpadi njegove jokajoče kitare.

Zadnja pa je malo manj v ospredju na albumu Raisin’ A Ruckus več kot 40 let (!) trajajoče zasedbe Roomful Of Blues, saj je poudarek tega odlično podkovanega okteta na pihalih. Skladno s tako zasedbo igra bend slastno mešanico zlogov od jump bluesa, boogieja in rhythm'n'bluesa do bigbandovskega swinga in jazza ter neworleanškega groova. Skladbe se vrstijo, kot bi jih igrali v živo pred plesiščem, nabito polnim z urnimi plesalci. Bend, ki je v dolgi zgodovini (leta 1967 sta ga zasnovala kitarist Duke Robillard in pianist Al Copley, med drugim je posnel album s slovitim pevcem Eddiejem "Cleanhead" Vinsonom) zamenjal dobrih petdeset glasbenikov, je lani sprejel kar tri nove člane, med njimi pevca in orgličarja Dava Howarda. Slednji odlično vodi dobro naoljeno bando skozi raznolik in skorajda povsod izredno plesno naravnan repertoar, da ne bi nikoli pomislili, da je njihov novinec. Njegov vokal se spreminja z zvrstjo, ki jo bend ureže, od zamaknjene liričnosti do hrupnega razgrajanja. Zasedbo sicer vodi kitarist Chris Vachon, ki je prispeval precej komadov za album, a kot rečeno, je kitara bolj v vlogi ritmične spremljave ali barvanja. Zato pa je prišel na svoj račun v komadu Black Night (gre za predelavo; avtor je Jessie Mae Robinson), ki je tudi po zaslugi njegove občutene in pretanjene kitarske igre eden boljših s plošče. Drugod nas prevzamejo s sočnimi pihalnimi rifi, s satchmovsko žgočo trobento (še zadnjič jo je na tem albumu odigral Bob Enos, ki je umrl sredi januarske turneje, sicer pa je bil v bendu 26 let!) ter žmohtni vokali z mamljivimi pripevi in spremljevalnimi glasovi, ki urno odgovarjajo vodilnemu vokalu.

Albuma sta vsak zase lep primer modernega oziranja po (pol)preteklosti in sočnega revitaliziranja bluesa in sorodnih idiomov. Idealna pa sta v paru – Burks za prebujanje, Roomful Of Blues pa za ležerno poznovečerno ali še raje nočno pozibavanje.

Mario Batelić