CARMINA SLOVENICA

Vampirabile

Carmina Slovenica, 2007

Projekt, za katerega je Karmina Šilec leta 2001 prejela Prešernovo nagrado, je zastavljen konceptualno. Gre za glasbeno raziskovanje skrivnostnega, mitičnega, mističnega, bajeslovnega in kar je še podobnega onstran stvarne vsakdanjosti. In zanimivo: na to glasbeno potovanje smo povabljeni s pomočjo sedmih skladateljev iz Evrope in Severne Amerike – torej umetnikov tiste kulturne provenience, ki velja za ravno najbolj odmaknjeno od omenjene sfere bivanja. Na zgoščenki je tako mogoče najprej prisluhniti domačemu skladatelju, ki se je v svojem ustvarjalnem delu izdatno posvečal raziskovanju nadsvetnega oziroma tistega dela sveta, ki je onstran običajnega vsakodnevnega dojemanja. Gre za skladbo Urok Lojzeta Lebiča. Besedilo za uvodno kompozicijo sestavljajo trije ljudski zagovori (zoper urok, zoper kačji pik in zoper hudo kri), vzeti iz knjige Slovenske narodne pesmi prvega znanstvenega raziskovalca (v sodobnem pomenu) ljudskega nematerialnega blaga – Karla Štreklja. Nadvse primernemu uvodu sledi na trenutke prav brutalna kompozicija Rauna needmine (Prekletstvo nad železom)Estonca Velja Tormisa, ki se glasbeno naslanja na šamansko ritualno zaklinjanje, besedilno pa na finski nacionalni ep Kalevaala. Tretja pesem je Aglepta, katere celotno besedilo je zgolj pet besed v izmišljenem škratovskem jeziku.Glasbo zanjo je napisal švedski skladatelj Arne Mellnäs. Kljub svoji nenavadnosti – ali pa ravno zato! – velja v avtorjevi domovini za pravo zborovsko uspešnico. Sledi Magic Strings (Čarodejne strune)Američana Marka Wingsa. Tudi pri tej skladbi gre za idejo šamanskega zagovora z namenom izganjanja demonov, zlih duhov in podobnih neželenih bitnosti, izvorno besedilo pa sestavljajo verzi kitajskega pesnika Li Hoja iz 8. stoletja. Petje zboristk spremljajo nenavadni zvoki, izviti iz klavirja, z nevsakdanjim brenkanjem in prebiranjem strun ter s kovinskim ravnilom. Ha! In že smo pri naslovni pesmi Vampirabile s podnaslovom Pojemajoča svetloba, pod katero je podpisana romunska avtorica Adriana Hölszky. Zanimiva skladba, ki vključuje lasten razkroj tako po glasbeni kot po tekstovni plati, a to ne deluje nadležno (no, verjetno odvisno tudi od praga tolerance poslušalca). Tej dekonstrukciji sledi najbolj popevkarski del albuma. Da si ušesa nekoliko odpočijejo?! Živahni in z nalezljivim ritmom The Wendigo Američanke Judith Shatin temelji na izročilu algonguianskih Indijancev o pošasti, ki žre ljudi. Izbor pesmi konča meni najljubša kompozicija programa, fantastičen Tljak! Kanadčana Stephena Hatfielda. Da je bila skladba res zelo posrečeno izbrana za veliki finale nastopa, priča prav huronsko navdušenje publike ob koncu koncerta.

Plošča je torej več kot dobrodošla poživitev za glasbene raziskovalce, ki se ne ustrašijo tudi bolj skoncentriranega poslušanja. Za tiste, ki jim ni odveč vložiti nekaj energije in napora z vednostjo, da bodo v zameno dobili nazaj za celo malho novih impulzov, snovi za razmišljanje in, da, tudi lepote! Morda nekoliko neobičajne, pa vendarle … To ni glasba za sproščanje (o čemer več kot zgovorno priča tudi naslov), temveč za raziskovanje – raziskovanje glasbe, sveta, občečloveških (pa tudi tistih lastnih skritih) emocij. Močno se že veselim novih izdaj tematsko zaokroženih projektov zbora, ki smo jim lahko prisluhnili v živo (Musica Inaudita, Scivias, O successores, Iz veka vekov, Drum cafe, CS Light itd.).

Viktor Škedelj – Viki