TIKEN JAH FAKOLY

L' Africain

Barclay/Wrasse Records, 2007

Seveda Tikena Jaha Fakolyja v teh krajih že kar dolgo poznamo dovolj dobro. A z njegovo glasbo oziroma njegovimi diskografskimi izdelki smo se vseeno srečevali le občasno. Bolj so bile prisotne novice iz njegove vedno bolj odmevne glasbene kariere ter o njegovih političnih in humanitarnih angažmajih. Tako je v resnici ostajal cenjen, a obstranski pojav. Morda celo potisnjen nekam v nehvaležni »vmes« − med zanimanje za reggae, občasno celo za rap in za aktualno afriško popularno godbo, kjer ga čisto zares ni kupila nobena stran. Prvi zares vidnejši uspeh je doživel z albumom Francafrique, nagrajenim v Franciji, čeprav tudi album Coup de gueule iz leta 2004 ni ostal neopažen, L'Africaine pa je zagotovo njegovo najbolj zrelo delo, ki po temah in pristopu opazno odstopa od svojih predhodnikov. Če so bile njegove pesmi prej po vsebini bolj splošno politično in socialno globalne, v njih pa je kritiziral politiko Zahoda ter obravnaval posledice njegovega ravnanja v kolonialnem obdobju in še posebno po njem, se je tokrat spustil na bolj osebno in eksistenčno raven. Veliko bolj je kritičen do avtohtonih afriških tem, do razmer in problemov, ki bi jih lahko Afričani sami reševali. Tako se v majhni trilogiji (pesmi Ouvrez Les Frontieres, Ou Aller Ou? in Africain A Paris), ki sledi uvodni naslovni deklarativni pesmi L'Africain, ukvarja z različnimi vidiki migracijske politike, tako na stani evropskih držav kot tudi samih Afričanov, s težavami, s katerimi se srečuje naiven in povprečen Afričan, ko se poskuša prebiti v obljubljeno deželo, in ki se seveda ne končajo potem, ko mu to uspe, pogosto pa ga čakajo tudi, ko se morda razočaran vrne v domovino. Druga takšna tema so sporni, nehumani običaji, ki jih v precejšnjem delu tamkajšnjih skupnosti še vedno ohranjajo (v pesmi Non L'Excision protestira proti še vedno prakticiranemu obrezovanju žensk). V pesmi Soldier govori o pojavu otrok vojakov, v sklepni na albumu Ma Cote D'Ivoire pa o domovini, ki jo je zapustil zaradi razmer pred in med državljansko vojno ter o nujnosti sprave med severom in jugom države. Ta skladba je že sama po sebi akt sprave, saj jo je posnel v sodelovanju s popularnim pevcem s Slonokoščene obale Beto Simonom, ki prihaja z juga dežele, medtem ko je Tiken pripadnik mandinškega muslimanskega severa. Nekaj podobnega, kot je pred leti že naredil Sudanec Emmanuel Jal z albumom Ceasefire. Tudi sicer na plošči sodeluje precej gostov, čeprav spet ne toliko kot na obeh njegovih prejšnjih. Tokrat izstopata še francoska rapovska gosta Akon in Soprano, sicer pa je ves projekt, ki je kar nekaj časa nastajal v Bamaku ter pozneje v Parizu in Londonu, izvedel z lastno, standardno močno zasedbo.

Tiken s tem albumom ponovno dokazuje, da je postal eden politično najbolj osveščenih in angažiranih afriških ustvarjalcev. Ta ozaveščenost in angažma prežemata njegovo glasbo in prepletata njegovo vsakodnevno življenje. In oboje se umešča v vrhunsko glasbeno izraznost, zakoreninjeno v izročilu njegovega mandinškega porekla in na splošno v afriških temah ter uokvirjeno v avtorsko nadgrajenih reggaejevskih obrazcih. Zato je poslušanje te plošče izkušnja, ki povzroča veliko zadovoljstva, kaj ponuja njegov koncert, pa lahko preverite na letošnji Drugi godbi.

Zoran Pistotnik