SASCHA FUNKE

Mango

BPitch Control, 2008

Sascha Funke, »pin-up boy« berlinske tehno scene, je izdal novo ploščo pri založbi BPitch Control, ki jo krmari berlinska tehno mama Ellen Allien. Lani smo imeli pri nas priložnost oba slišati v živo, letos pa nam je Funke omogočil, da s svojim Mangom čisto na sveže prodre tudi v naše dnevne sobe. Takoj je mogoče zaznati prisotnost kitare in klavirja na precejšnjem delu albuma, kar pa k sreči tega izdelka ne žene v območja glasbenega izraza, v katerih bi bila v ospredju pretirana predvidljivost in prijaznost ušesom. Vendar gre Mangu očitati, da njegov način ne odstopa bistveno od številnih izdelkov, ki so prišli na tržišče v zadnjih letih. K sreči zna Funke elegantno pluti med zvočnostjo, ki jo zahteva preciznejše domače poslušanje, in tisto, po kateri kličejo zakoni plesnega podija. Veliki večini pesmi bi lahko pripeli oznako »farewell song«, saj je v njihovi atmosferi zaznati nekakšen poslovilni značaj. Imajo namreč aromo zadnje pesmi, ki jo odvrtijo, preden še zadnje entuziaste naženejo s plesišča. Vedno gre pač za skrajno mešana in do neke meje tudi paradoksalna občutja, ko se pričakovanje neznanega in prihajajočega stopi v eno in neločljivo celoto z nostalgijo po dogodkih, ki pa so dejansko še del sedanjosti in v resnici sploh ne spadajo v preteklost, po kateri bi se nam lahko tožilo. Izjema je komad Lotre (Mehr Fleisch), s katerim dokaže, da le ne gre dvomiti o njegovi moškosti. Na plan udari celo njegova prava pravcata arijska moškost. Ali morda na to kaže podnaslov celo Mehr Fleisch (več mesa)? Izdelki, kot je Mango, kljub svoji večplastnosti porajajo srhljivo vprašanje, ali t. i. zrelost v sferi tehno glasbe resnično pomeni izgubo občutka za prvinsko mesenost. In, bog ne daj, da bi prehitro odrasel in morda celo zares dozorel ter posledično tudi odcvetel. Od nadrealistov nikakor ne gre pričakovati, da bodo razumljivi, in od dadaistov, da bodo zreli, niti od tehničarjev, da bodo odrasli, ne da bi se s tem tudi sfižili. Zato smo lahko kdaj tudi − čeprav skrajno egoistično – potihoma celo upali, da kakšen sicer zadrogiran, vendar navdahnjen in talentiran rocker ne bi slučajno uspešno končal svojega obiska pri kakšni Betty Ford. Saj kot učijo izkušnje, s tem žal odide dobršen del njihove ustvarjalnosti; nato je pričakovati le še kakšne polikane izdelke ter takšne, ki zaudarjajo po povsem odvečnem razsvetljenju in odkritju tistega svojega pravega bistva. Tako kot pravi sam Funke, je tehno tisto, kar narediš iz njega.

Pina Gabrijan