JANEZ GREGORC

Za naju

ZKP RTV Slovenija, 2007

Eden od zadnjih velikanov slovenske zabavne in jazzovske glasbene scene, ki nam še ostajajo iz starejše generacije, je nedvomno legendarni Janez Gregorc, klasik, a po srcu predan jazzist (študiral je na znamenitem bostonskem Berklee Collegeu of Music pri prof. Herbu Pomeroyu), skladatelj filmske, scenske, baletne, simfonične in še kakšne glasbe. Za naju je po kakšnih petih letih njegova prva samostojna plošča (plošča z baletom Nori malar je izšla pri DSS leta 2003), za katero je prispeval vse kompozicije in aranžmaje. Glasba je bila vsaj deloma predstavljena že prej, na primer na drugem koncertu letošnjega abonmaja Simfonikov RTV Slovenija oktobra lani in na plošči Pocket Music Andreja Zupana in Blaža Puciharja (glej. Musko, št. 1-2/08).

K sodelovanju je pritegnil sedem eminentnih slovenskih glasbenikov: pianista Petra Miheliča, saksofonista Primoža Fleischmana, harmonikarja Janeza Dovča (spomnimo se ga predvsem iz Jararaje in Terrafolka), kitarista Primoža Grašiča, trobentača Dominika Krajnčana, čelista Igorja Mitrovića in violinista Benjamina Ziervogla (je tudi koncertni mojster Simfonikov RTV Slovenija). Večina naštetih prihaja iz obeh orkestrov nacionalne televizijske hiše; simfoniki pri vseh dvanajstih skladbah na plošči tudi spremljajo soliste, poleg njih pa so pomembnejše vloge oziroma parte odigrali še pianist Blaž Jurjevčič, basist Aleš Avbelj ter bobnarja Ratko Divjak in Aleš Rendla. Večino skladb je dirigiral mladi Tomislav Fačini, sicer šef dirigent Orkestra hrvaške vojske in asistent na zagrebški akademiji za glasbo.

Glasba na plošči je globoko intimna, zelo mila in nemara gre za eno najboljših slovenskih easy listening plošč zadnjih let. Ob prvi skladbi, naslovni Za naju iz baleta Perpetuum, me je neizmerno navdušil violončelist Igor Mitrovič, čigar strastni, doživeti in lirični solo je že sam po sebi resnična mojstrovina, in lahko je razumeti, zakaj posnetek te skladbe, ki je nastal v hudi časovni stiski, Gregorca »vsakič znova napolni s čudenjem in hvaležnostjo«, kot zapiše v spremni knjižici, in zakaj je bila večina skladb posneta že v prvem poskusu. Dober občutek se nadaljuje tudi skozi preostale skladbe in glasbo, ki komaj kdaj preseže dinamično raven mezzopiana, a je zato neverjetno nabita s čustvi. Ob omenjeni ekipi, ki se je zbrala na snemanju, je virtuoznost morda tudi pričakovati, a to ne more in ne sme biti dovolj. Prav vsi solisti sežejo še precej dlje in prispevajo izjemne glasbene ekspresije, ki za svetlobna leta presežejo na papir natisnjene notne zapise in se preselijo na neko drugo raven zavedanja.

Skladatelj ploščo pospremi z besedami, da jo »deli z vsemi, ki se imate radi, in jo posveča vsem, ki jih ima rad«. Morda bi občutje in sporočilo ujel še bolje, če bi želel album deliti z vsemi, ki jih ima rad, in ga posvetil vsem, ki se imajo radi. Pa saj v resnici sploh ni pomembno. Če že (pre)dolgo niste doživeli ljubezni na prvi pogled, si le privoščite Za naju … morda boste presenečeni.

Tine Vučko