INGEBRIGT HAKER FLATEN

The Year Of The Boar

Jazzland, 2008

Odlični norveški basist Ingebrigt Haker Flaten (The Thing, Atomic ...) je na svoji drugi plošči kot vodja lastnega kvinteta intenzivno poživil in z drzno improvizacijo začinil sodobni jazzovski izraz z vplivi rhythm'n'bluesa, soula, fusiona, rocka, jazzovskega svobodnjaštva in še česa ter ob podpori kreativcev iz vetrovnega Chicaga zakuhal eno bolj vročičnih jazzovskih plošč ta hip. Na prvi plošči s preprostim naslovom Quintet iz leta 2006 je okrog sebe zbral cvetober mlajših skandinavskih jazzovskih ustvarjalcev in jih z avtorsko glasbo suvereno popeljal v svobodnjaški jazz, zabeljen z različnimi vplivi, ki se ne brani nalezljivega pulza, sladkobnosti soula in rezkosti rocka, hkrati pa se ne boji jazzovske govorice popeljati v nenavadna harmonska zlitja, raztelešene energične izbruhe in za jazz neobičajno zvočnost, ki jo je predstavljala violina Olaja Kvernberga. Slednji je edini glasbenik iz prvenca, prisoten tudi na plošči The Year Of The Boar, izdani v letu merjasca po kitajskem koledarju pri založbi Jazzland. Haker Flaten se je namreč vmes preselil v Chicago, pravzaprav le na drugo stran kreativne osi, ki že več kot desetletje brati skandinavske in chicaške glasbenike. Zato so v zdajšnji postavi kvarteta še mlado, prihajajoče ime za bobni Frank Rosaly in eminenci Dave Rempis iz Vandermark 5 na altovskem, tenorskem in baritonskem saksofonu in vsestranski kitarist iz Tortoise Jeff Parker. Chicago seveda že več kot petnajst let slovi kot svojstven talilni lonec raznolikih godb, v katerem se enakovredno stapljajo izrazi postrocka, elektronike, jazza, bluesa, funka, punkrocka, improvizacije in še česa. Vendar pa to velja tudi za skandinavsko branžo sodobnih snovalcev glasbe, prihajajočih iz tamkajšnjih odprtih, svobodomiselnih glasbenih univerz in klubskih ter ustvarjalnih okolij, ki temeljijo na sinergiji, ne pa na izključevanju. Žanrska večplastnost, vpeta v jazzovsko govorico, plošči ne škoduje, še več, daje ji izrazito dinamiko, osvežilno raznolikost, predvsem pa prefinjeno neprisiljenost. Ne gre torej za nizanje žanrov, okorno lepljenko ali estetiko tipa »reži in lepi«, značilno za ustvarjalce iz newyorškega downtowna 80. in 90. let. Prej gre za subtilno ponotranjenost žanrskih prvin, ki jih ob ekipi odličnih glasbenikov preliva v izrazno bogate kompozicije na meji med vznesenostjo, plesnostjo, hrupom in tankočutnostjo, mehkobo in toplino, s tem pa se pokaže kot izjemen komponist, ki zna v telo kompozicije ujeti tudi svobodno naturo improvizacije in izrazit osebni karakter vpletenih kreativcev. Že uvodna Maxwell's Sliver Demon nas vpelje v občutljiv strunski duet kontrabasa in violine, ki se nato pretopi v trd jazz funk, baziran na ritmiziranem nosilnem rifu baritonskega saksofona, nad katerim se kitara Jeffa Parkerja iz jazzovskega soliranja pretvori v hrupno govorico, raztelešeno z efekti, ki jo nadgradi drveč in robusten baritonski solo in zaključi rezka, folkovsko zveneča, piskajoča in hrapava violina. V tej skladbi se odstirajo principi, ki jih Haker Flaten vpenja v vse kompozicije na plošči, sožitje strukture in improvizacije, pulza in ritma ter raztelešenosti zvočne tvarine, energičnosti in nežnosti. Pri tem skladbe nikoli ne izgubijo intenzivnosti, prebadajoči soli kvečjemu poudarijo nosilno občutje pesmi, v katere mojstrsko, kot majhna zrna spomina občasno vpne nosilno temo oziroma košček glavne melodije. Audrey je balada v značilnem eteričnem, mehkem skandinavskem občutju, kjer žalobna, prosojna melodija ostaja razpeta med zastrto, zgolj sluteno melodijo in bolj prožnim, svobodnim zvenom, v katerega se kot svojstven kontrapunkt zajeda odličen bobnarski solo Franka Rosalyja. V podobnem občutju nas nagovarja tudi Flatenovo posvetilo pokojnemu očetu z naslovom Prayer, medtem ko nas posvetilo mami Ceremony popelje v vode nalezljivega, hudomušnega funka. Na plošči se skrivajo še številna presenečenja, od folkovskih melodij, Norveške do bolj vzhodnjaških praks, orgiastičnega rockanja, suverenih vstopov in izstopov iz boperskega miljeja in iskrivih poigravanj z zvenom tudi ob pomoči elektronike v skladbi George, posvečene Georgeu Russellu in Bjornarju Andresenu. Ingebrigtu Haker Flatnu in njegovemu kvintetu je z The Year of The Boar uspela odlična, celovita plošča, ki v sebi skriva raznolikost izrazov in žanrov, ki se suvereno stapljajo skozi skladateljsko vizijo in spontanimi prispevki prisotnih glasbenikov.

Luka Zagoričnik