JORI HULKKONEN

Errare Machinale Est

F Communications, 2008

Ob prvem poslušanju novega Hulkkonenovega albuma Errare Machinale Est so začetni komadi, ki so čez in čez opremljeni s sladkobno trpečimi vokali, botrovali temu, da so po sorazmerno obetajočem začetku Mere Vehicule vzniknile priprošnje, da se vokalčki v tej maniri le ne bi spet začeli cediti čez ves komad. Te so bile uslišane in ta komad je tudi prva (in edina?) zares hulkkonenovska stvaritev na albumu. Seveda mora temu znova slediti melodično šibek komad z osladnimi vokali − tokrat celo v nekoliko bolj evnuški varianti. Četrti komad nosi domiselni naslov Forgive Me Father For I Have Synth, kar bi lahko postal zaščitni znak oziroma krilatica vseh sint poparjev, le da je komad preveč v maniri downtempo, da bi bil primeren tudi za njihovo himno. K sreči druga polovica izdelka vsaj delno popravi začetni zares mizeren vtis, in to kljub odvečnim vokalom, ki pa tako ali tako spremljajo sedem od devet komadov. Vendar naletimo tudi na Synthetic Ballad of Charles Darwin, ki je celo še kar zgleden primer, da je z nekaj občutka mogoče narediti tudi solidno skladbo, kljub temu da v njej žvrgoli − spet trpeče, seveda − resignirani mladenič. Le prijem mora biti pravi. Verjetno velja omeniti, da ta resignirani mladenič ni nihče drug kot Jorijev sonarodnjak Jimi Tenor. Poslušalcu, ki pozna Jorijeve izdelke iz preteklosti, se neizogibno poraja vprašanje, ali ta nemara preveč potuje po toplih krajih in je izostanek melanholičnega vpliva finske stepe povzročil tudi odsotnost ustvarjalnosti. Ravno nekoliko turoben, a intenziven vpliv neizprosne skandinavske klime in okolja je tisti, ki številne artiste iz severnjaških logov loči od dolgočasnega in lahkoživega povprečja. Več kot očitno je, de je pri Joriju izginil efekt de profundis. In tako se človeku naravnost stoži po starejših izdelkih, kot je bil na primer Selkasaari Tracks (1996), When No One Is Watching, We Are Invisible (2000) z legendarnima komadoma Inner State of Love in The Moment. Žal je to, kar je bilo slutiti že v preteklosti (na primer komad 7 Nites, 7 Days s sicer solidnega albuma izpred deset let The Spirits Inside Me), tudi dejansko bušnilo na svetlo. Se torej moti Jori osebno ali so res njegove mašine tiste, ki se motijo, na kar nekako namiguje v naslovu albuma?

Pina Gabrijan