MILKO LAZAR

Album 2004–2006

ZKP RTV Slovenija, 2007

Eden naših najbolj vsestranskih in plodovitih glasbenih ustvarjalcev svoje generacije, Milko Lazar, je izpustil obdobje 2003–2004 in (po Albumu 1999–2002) izdal Album 2004–2006. Lazar, ki poleg skladanja izvrstno obvlada tudi saksofon, klavir in čembalo (tega je študiral na kraljevem konservatoriju v Haagu), je obdobja skladateljske ustvarjalnosti očitno odločen zaznamovati na plošči vsakih nekaj let. Sicer ima za seboj že celo vrsto zelo raznolikih glasbenih projektov, med vidnejšimi so gotovo Hunski hrbti z Big Bandom RTV Slovenija (1999) in muzikal Vražje dekle za vokalne soliste, mešani zbor in simfonični orkester (posnetek solistov, zbora in Simfoničnega orkestra GŠ Krško iz leta 2005), mlajši generaciji pa je gotovo znan po orkestracijah skladb skupine Siddharta, ko so s simfoniki nacionalne RTV nastopili na bežigrajskem stadionu.

Na plošči najdemo tri koncerte (za trobento, flavto in klavir ter orkester) in simfonijo. Izvajalca sta oba ljubljanska poklicna simfonična orkestra (z dirigenti Lorisom Voltolinijem, Davidom de Villiersom in Antonom Nanutom) ter solisti Tibor Kerekes (trobenta), Matej Grahek (flavta) in Bojan Gorišek (klavir; z Lazarjem že lep čas sodeluje v duetu klavirjev Gorišek-Lazar; skupaj sta izdala tudi ploščo Dva klavirja, 2006). Pri simfoniji imata pomembnejše solistične vložke še violinist Vasilij Meljnikov in čelist Igor Mitrović. Lazarjeve simfonične kompozicije zvenijo zelo polno in zanimivo, na trenutke celo filmsko, k čemur najpomembnejši delež nedvomno prispeva bogata in barvita orkestracija, ki je v novodobnih kompozicijah pogosto žal prej izjema kot pravilo. Zelo spretno piše skladatelj tudi za tolkala, ki pogosto ostanejo zapostavljena in/ali ne do konca izkoriščena sekcija.

Koncerti zvenijo precej programsko; do neke meje so tako zastavljeni tudi z naslovi (Žepni koncert št. 1 za klavir, št. 3 za trobento). Tako repetitivnost, dinamična rast in ostinatne figure II. stavka koncerta za klavir zbudijo spomine na prvi stavek Šostakovičeve 7. simfonije v C-duru (leningrajske) ali celo na Ravelov Bolero, dolga in zlovešča gradacija ter demoničen vrhunec II. stavka simfonije pa na Holstov Saturn, prinašalec starosti iz suite Planeti, še posebno ko zaslišimo tudi zvonove. Solistični nastopi so pri vseh treh koncertih brezhibni.

Za konec lahko vsekakor citiramo skladatelja, ki pravi, da njegova glasba »zahteva aktivno poslušanje«, saj lahko v njej z vsakim poslušanjem odgrnemo novo plast glasbene mistike. Album 2004–2006 je posvetil legendarnemu, žal že pokojnemu jazzovskemu klaviaturistu in skladatelju Josephu Zawinulu. Jasno je, zakaj, in prepričan sem, da bi mu bila všeč. Toplo priporočam.

Tine Vučko