Letnik: 2008 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Tine Vučko

MILOŠ MLEJNIK and RAINER GEPP

Uroš Krek/Richard Strauss

ZKP RTV Slovenija, 2007

Čelista Miloša Mlejnika gotovo ni treba posebej predstavljati, saj je na slovenski glasbeni sceni prisoten že skoraj štiri desetletja, večina koncertne publike se ga gotovo spomni iz let 1977–1990, ko je kot solistični čelist igral v orkestru Slovenske filharmonije. Manj znan je v Sloveniji izvrsten pianist Rainer Gepp, ki prihaja iz nemškega Mayena, z Mlejnikom pa je že sodeloval v Arcadia triu (skupaj z violinistom Gorjanom Košuto).

Verjeli ali ne, toda glasbenika, ki prihajata iz Slovenije in Nemčije, sta na skupno ploščo uvrstila po eno delo slovenskega in nemškega skladatelja. Pričakovano ali pa tudi ne, izbira je vsekakor tehtna. Opus naše skladateljske legende Uroša Kreka (letos bo praznoval že 86 let) seveda obsega dela za vse mogoče glasbene zasedbe, vendar mnogi še vedno trdijo, da so njegove največje mojstrovine prav tista za godala. Po drugi strani pa so tovrstne kompozicije med vsekakor manj znanimi in izvajanimi deli sicer slavnega in priljubljenega nemškega skladatelja Richarda Straussa; običajno je mogoče slišati predvsem njegove simfonične pesnitve.

Na plošči Mlejnika in Geppa tako najdemo dve sonati za violončelo in klavir, obe komponirani v klasični sonatni tristavčni formi hitro-počasi-hitro. In če je Krekova (nastala leta 1985) slišati nekoliko bolj avantgardno in novodobno (ter vselej virtuozno, sploh v sklepnem allegru), je Straussovo delo (v F-duru, op. 6), nastalo v zgodnejšem obdobju njegovega ustvarjanja (med letoma 1881 in 1882), že v svojem prvem stavku, bogato melodičnem, zanosnem in obenem lahkotnem allegru con brio, polnem iskrivega optimizma, nedvomna in jasna napoved skladateljevega poznejšega poznoromantičnega izraza. Velik kontrast uvodnemu allegru (kot je ob klasični sonati pričakovati) je drugi stavek, poln žalobne lirike, ki jo Strauss kasneje pogosto uporabi v številnih orkestralnih delih. Sklepni finale pa sonato zaokroži v dobrohotnem duhu njenega začetka.

O izjemnem muziciranju ne gre izgubljati besed, vedno znova pa me je fasciniralo, kako se medsebojno približujeta, potem umikata, zdaj stopi v ospredje violončelo (ki ima pretežno solistično vlogo), zdaj klavir. Čudovita sinergija se razvije predvsem v mističnem uvodnem stavku Krekove sonate, ki za tak pristop s svojim grajenjem trdne ritmike, z melodiko (od začetka z nekoliko orientalskim pridihom) in z bogatim, modernim kompozicijskim pristopom nudi obilo možnosti, ki sta jih glasbenika izkoristila do konca. Nepozaben je tudi nesluteni morendo, ki v pianissimu possibile konča drugi stavek.

Čeprav je plošča, posneta že leta 2001, izšla šele pred kratkim, je vsekakor vredna vse pozornosti in dragocena predvsem zaradi izjemnega, nekoč nedvomno antološkega posnetka Krekove sonate.

Tine Vučko