NAWAL

Aman

Nawali.com, 2007

Komori so na splošno slabo poznana afriška otoška država, o kateri se občasno sliši kvečjemu po zaslugi konstantne politične nestabilnosti. V naših krajih nedvomno še vedno veljajo za neodkrito (glasbeno) območje. Ležijo v Indijskem oceanu, v ožini med Mozambikom ter Madagaskarjem. Z enega izmed otokov prihaja tudi pevka in instrumentalistka Nawal, ki je lani izdala drugi samostojni album. Iz njega veje prav posebna zmes tradicionalnih glasbeno-ritmičnih podlag ter sodobnega avtorskega pristopa, ki vključuje kombinacijo tujih glasbenih vplivov ter lastnih besedil. Velja sploh za prvo žensko od tam, ki je začela javno izvajati glasbo. V konservativnem islamskem okolju komorskim ženskam ta vloga tradicionalno pač ni pripadala, čeprav pa je po drugi strani tamkajšnja tradicija ženskega petja in igranja ob domačih slavjih zelo bogata. V Nawalinem primeru je šlo za splet okoliščin, ki so jo pripeljale do prelomne življenjske poti. Sama namreč prihaja iz glasbene družine, že v otroštvu pa se je z družino preselila v Francijo, tam se je v poznem najstništvu kljub nasprotovanju mame popolnoma posvetila glasbi. Že od mladih nog je bila dovzetna tako za duhovne kot popularne vplive, kar se jasno odraža tudi v njenem sodobnem ustvarjanju. V začetku tega desetletja je končno izdala tudi samostojni prvenec, pred tem pa so se njene skladbe občasno pojavljale samo na izbranih glasbenih kompilacijah. Njen drugi, zadnji album Aman oziroma mir duše je tako kot predhodnik izdan v samozaložbi. Geografsko in populacijsko veljajo Komori za eno najmanjših afriških držav na splošno, tradicionalno pa so bili poznani predvsem kot otoki začimb, ležeči v tropski klimi Indijskega oceana. Žal pa jim niso naklonjene ekonomske in politične okoliščine, kar je predvsem botrovalo nastanku relativno velike komorske diaspore, ki je v evropskem delu praktično v celoti koncentrirana v bivši kolonialni gospodarici Franciji. Otočje je bilo v zgodovini, podobno kot Madagaskar, sprva poseljeno iz južnoazijske smeri, kasneje pa so začeli tja prodirati arabski trgovci in islam, Malgaši, potem še Francozi. Velika kulturna pestrost se odraža v uporabi različnih jezikov, predvsem komorščine, ki je podobna svahiliju, ter arabščine in francoščine. Glasbeno pa bi lahko te različne vplive definirali predvsem s kombinacijo nekaterih zanzibarskih in malgaških prvin.

Vse to je izrazito tudi v Nawalinem glasbenem ustvarjanju oziroma na albumu Aman. Na plošči se pojavi kot vokalistka in instrumentalistka, ki igra komorsko lutnjo gambusi oziroma kitaro ter občasno tudi tolkala. Ob njej pa je še minimalistična zasedba, ki že v sami postavitvi presega komorske konvencionalne glasbene norme: ameriška tolkalka in igralka mbire, zimbabvejskega paličnega klavirja, Melissa Cara Rigoli, ter Nawalin brat Idrissa Mlanao na kontrabasu. Zvok skupine postavlja v ospredje Nawalin globok vokal, ki mu je dodana nežna podlaga preostalih instrumentov. Glasba seže vse od meditativnosti, akustične atmosferskosti do repetitivnega sufijskega igranja, ki se bliža mejam transa. Ob tem pa nam zasedba postreže še z nekaj plesnimi poudarki. Med slednjimi je zanimiva L'amour sorcier, še vedno razpoznavna, a po svoje prirejena več desetletij stara uspešnica pokojnega toulouškega pevca Clauda Nougaroja. Razen omenjene in ene tradicionalne so preostale skladbe na albumu avtorske. Nawal poje v vseh naštetih jezikih, tudi angleščini, pri tem kombinira sosledje jezikov tudi znotraj posameznih skladb. Detajlno razumevanje besedil ni potrebno, da poslušalec prepozna duhovno prepojenost glasbe in njeno pozitivno sporočilnost. Aman je ganljiva in močna plošča, ki od začetka do konca kaže na njeno življenjsko in glasbeno modrost ter izkušenost. Prav gotovo bo tudi njen koncert na letošnji Drugi godbi edinstvena izkušnja, ki nam bo lahko najbolje približala oddaljen svet Komorov.

Janez Pirc