ORCHESTRA BAOBAB

Made in Dakar

World Circuit, 2007

S senegalsko zasedbo Orchestra Baobab ljubiteljev afriških godb gotovo ni več treba podrobneje seznanjati. Njihov predhodni album, Specialist In All Styles, je pred leti naletel na zelo pozitiven sprejem pri poslušalstvu in kritiki, saj je v vseh pozitivnih pogledih predstavil možnosti in moč zasedbe, ki se je po več kot petnajstih letih premora znova obudila. Od takrat, torej od leta 2001 oziroma 2002, skupine ni bilo več mogoče zaustaviti na njenih obsežnih turnejah, na katerih predstavljajo svojo lastno glasbeno dediščino oziroma zunaj domačega okolja množico svojih prezrtih in nedosegljivih draguljev v osveženi obliki. V tem duhu je bil v domačem mestu posnet tudi novi album, temu primeren pa je tudi njegov naslov.

Od samega začetka delovanja, tj. pred skoraj štirimi desetletji, in vse do začetka 80. let je skupina pridobila v domačem Senegalu, pa tudi širše, legendarni status kot ena najbolj kakovostnih in vplivnih zasedb dakarske glasbene scene. Zunaj Afrike je zanimanje za njihovo preteklo delo in vse do njene ponovne oživitve ohranjala predvsem zgoraj omenjena angleška založba, pri kateri so izdali tudi zadnja dva albuma. Leto pred izidom Made in Dakar pa je pri založbi Discograph izšla tudi plošča A Night At Club Baobab s klubskimi posnetki skupine v živo iz njenih zlatih časov v 70. letih. Zanimivo je namreč primerjati velik razkorak med nespoliranim zvokom zasedbe iz tistega obdobja, posnetega seveda ob precej slabših tehničnih zmožnostih, ter zvokom najnovejšega in predhodnega albuma, ki se ponuja v veliko bolj »čisti«, a ravno tako neposredni izvedbi. Zadnji CD prinaša enajst brezhibno odigranih skladb iz njihove bogate zakladnice ustvarjanja, posnetih v praktično nespremenjeni zasedbi z nekaj gosti. Nekatere pesmi izvirajo še iz samega začetka profesionalnega igranja. Orchestra Baobab oziroma v wolofu tudi Orchestre Gouye-Gui so posebni tako po etnično-jezikovnem izvoru članov kot po glasbeni usmerjenosti oziroma kombiniranju (Zahodne) Afrike v malem z močno kubansko primesjo. Besedila pojejo v wolofu, malinki, portugalski kreolščini, francoščini, pri njihovi izvedbi pa prevladujeta stara vokalna mojstra, ki sta hkrati tudi del jedra zasedbe: Balla Sidibe in Rudy Gomis. Pred mikrofonom ju zamenjajo še trije pozneje pridruženi pevci, medtem ko glasbena podlaga temelji na inovativni in daleč prepoznavni kombinaciji kitarista Attisoja ter tenorskega saksofonista Cissokoja. Tako kot pri prejšnji plošči se pri eni od skladb, čudoviti Nijaay, na vokalih pridruži še someščan in njihov oboževalec Youssou N'Dour. Skladbe so še dodatno senegalsko podkrepljene z gostujočimi tolkalci bobnov sabar in govorečega bobna tama. N'Dour je podprl njihovo delovanje tudi tako, da so ploščo posneli v njegovem dakarskem studiu Xippi, Sidibe in Gomis pa sta mu uslugo vrnila z njunim sodelovanjem na ustvarjalčevem zadnjem CD-ju.

Album je tako zvočno kot besedilno poln optimizma, poklonov spoštovanim osebnostim in najdražjim, vse skupaj pa kombinirajo z nostalgijo na eni in živo energijo oziroma plesnim »drajvom« na drugi strani. V takšnem vzdušju in dinamiki dihajo prav vsi deli njihovega zadnjega izdelka. To, da Made In Dakar konceptualno prinaša samo nadaljevanje predhodne plošče, ne bi mogel biti ravno očitek skupini, saj so v njenem arzenalu še velike zaloge glasbenih biserov, ki enostavno ne bi smeli ostati pozabljeni. Sploh zdaj, ko so v takšnem zagonu, da bi lahko brez predhodnega poznavanja mislili, da so člani trideset let mlajši. Zato vsekakor ne smemo prezreti tudi njihovega dolgo pričakovanega nastopa pri nas maja.

Janez Pirc