TITO PARIS

Acustico – Live at Aula Magna, Lisboa, 2006

World Connection, 2007

Tokrat se ponovno srečujemo s princem zelenortske godbe − Tita Parisa že kakšnih deset let nekateri, predvsem portugalski mediji imenujejo kot pevca in kitarista, pa tudi basista in seveda skladatelja. Z njegovimi albumi in novicami o njegovem delu se namreč občasno srečujemo že vse od 90. let prejšnjega stoletja, čeprav se je na lusofonskem glasbenem prizorišču s prvencem pojavil že davnega 1985 in takrat enkrat po spletu okoliščin tudi produciral prvi album Cesarie Evore. Skoraj natančno pred sedmimi leti smo že pisali o enem izmed njegovih posnetih in na plošči izdanih koncertov. Takrat smo imeli opraviti s koncertno ploščo Ao vivo no B. Leza, ki je vsebovala posnetek njegovega nastopa v enem od lizbonskih klubov, ki ga je imel aprila 1998 s svojo tedanjo skupino in gosti. Kar je odražalo njegov takratni status. Približno v istem obdobju je izšla tudi njegova naslednja plošča z naslovom 27/07/1990. Dve leti pozneje smo se navduševali nad njegovo zagotovo najboljšo, v studiu posneto in leta 2002 izdano ploščo Guilhermina. Nato pa smo lahko vse do minulega leta samo še spremljali njegovo precej uspešno pojavljanje na evropskih koncertnih odrih. Med drugim smo lahko brali, kako je leta 2006 kot gost nastopil na mega koncertu Marize v londonskem Royal Albert Hallu in navdušil občinstvo. Ko je končno prišel v javnost album z naslovom Acustico − kolikor mi je znano, njegov sedmi izdani album − smo dobili nazoren dokument o tem, kaj vse se mu je v vmesnem času dogodilo. To je spet koncertni album (očitno je koncertno prezaposlen, da bi naredil kakšnega studijskega), ki je bil posnet v eni od prestižnejših lizbonskih dvoran prav v času, ko se je družil z Marizo na njenih koncertih. Ambicioznost, ki se je je pri tem navzel, se zagotovo odraža tudi v pristopu in glasbenih aranžmajih, katerih temelj je v spremljavi skoraj 20-članskega, zelo godalnega in zelo akustičnega orkestra, ki mu je dirigiral cenjeni portugalski maestro Tomas Pimentel. Vsebinsko pa je to njegov »the greatest hits« v koncertni izvedbi; premišljeno izbran repertoar pesmi, ki jih Paris sicer izvaja in v katerih se spretno mešajo tradicionalni zelenortski stilemi (morna, coladeira in funana) z vplivi sodobne portugalske popularne godbe (že omenjena Mariza ni brez krivde!) in z zgledi, ki jih je nabral drugod po svetu. V več kot sedemdesetih minutah se zvrsti deset skladb, posnetih na koncertu, med katerimi so tudi tiste, ki so najbolj znane v njegovi izvedbi, na primer Morna PPV, Ondas di bo corpo, Que vida, Estrela linda in Sodade (zelenortska klasika, ki je naredila slavno Cesario Evoro!), album pa se konča z dodatkom treh studijsko posnetih novitet. Poleg lastnih skladb in že omenjene klasike je predstavil priredbe pesmi zelenortskih skladateljev iz 60. let prejšnjega stoletja. Med njimi po pomenu izstopa B. Leza, skladatelj in glasbenik, ki je imel izjemen vpliv na vso poznejšo popularno glasbeno produkcijo na afriškem otočju. V tej razsežnosti postane ta album že kar zgodovinsko antološki in s tem dodatno (in)formativen.

Koncert, posnet v precej intimnem vzdušju pred izbranim, a zato še toliko bolj pozornim in prizadevnim občinstvom v Aula Magna v Lizboni, je bil nedvomno enkraten dogodek, po občutjih poln zelenortske nostalgije (čemur seveda pravijo saudade) in portugalske romantike, ki v svojem dokumentu ne izgublja prav ničesar. Tu je Tito Paris v polni formi, čeprav pogosto že na meji kvalitetnega popa. A prav zato je ta izdelek vredno preveriti na lastna ušesa!

Zoran Pistotnik