PAVEL

Pavel

Dallas, 2008

Pod imenom Pavel se skriva Aljoša Šerić s spremljevalnimi glasbeniki, sicer pravnik in frontman hrvaške zasedbe Ramirez. Njegov kantavtorsko-bendovski album s preprostim naslovom Pavel je eden največjih dosežkov hrvaške avtorske glasbe v zadnjem desetletju, če ne največji. To trdim in pika. Nekje med balaševićevskim sentimentom in dedićevskim šansonjerstvom je plošča Pavel izjemen dogodek. Nežna, a ne patetična nam pripoveduje o stvareh, ki jih je pri nas znal povedati Tomaž Pengov, Hrvati pa razen Dedića pravzaprav niso imeli tovrstnih glasbenikov. Sam sem se že preobjedel »ruž hrvatskih«, »jeseni u meni« in »Cesaric«, »judi i beštimij«; ne, da je kaj narobe s temi pesmimi in izvajalci, nasprotno, a ob plošči Pavel in Aljoši Šeriću precej zbledijo. Pesmi Parnega valjka, Prljavcev in Gibonnija, denimo, ne premorejo tako izpiljenih besedil, so bolj songwriterska, medtem ko so Šerićeva besedila poezija, pri kateri je vse tako, kot mora biti, ni prisiljenih rim ali asonanc, vse tečejo kot morajo, tudi če se ne rimajo. Pavel morda še najbolj spominja na najboljše trenutke Ranega mraza tako zaradi liričnosti kot zaradi spremljevalnih glasov Maje Posavec in Romane Orešnik Mlinarić, če je seveda nujno iskati kakršne koli vzporednice. Akustične kitare, klavir in rahla godala, reference na Goetheja ... Da ne bi pomislili na osladno romantiko – plošča kot celota je hkrati nežna in trpka, denimo Moj stan je prekinuo s njom. »Vse možnosti so odprte, / odkar jo je moje stanovanje prebolelo ...« To je tudi ena od redkih pesmi, kjer zadaj slišimo malce bolj rockovski pristop v podobi električne kitare in intenzivnejših bobnov. Plošča premore tudi svojo dozo humorja (Ako si za, mogli bi jednom izaći).

Vsa sreča, da zmore na Hrvaškem pri večjih založbah iziti tudi kaj takega, kot je Pavel. Pri nas se to dogaja zelo redko, podobne izdaje, če sploh so, so obsojene na samozaložbe, razna društva ali manjše založbe. Hrvati morda res niso imeli svojega Pengova, imajo pa zdaj Šerića. Upam, da ga bodo znali ceniti. In da se bo o njem slišalo tudi pri nas, med poplavo samooklicanih div, levinj, turboangelov in vsega večnega dalmatinskega, kar prihaja k nam onkraj Sotle.

Matej Krajnc