Letnik: 2008 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Jane Weber

RAZLIČNI IZVAJALCI

Blame It On The Dogg: The Swamp Dogg Anthology (1968−1978)

Kent Records, 2008

Kadar slišim kakšno dobro soul skladbo, se najprej spomnim na Otisa Reddinga. Verjetno je bila prav njegova glasba prva iz tega idioma, ki se je znašla na mojem dobrem starem gramofonu. Pod njegovim vplivom sem začel segati tudi po drugih klasikah soula in po tistih bolj malo znanih ploščah, a sem hitro ugotovil, da je s soulom podobno kot s countryjem: produkcija je ogromna, res dobrih izvajalcev pa je malo – vsaj takšno je moje osebno, kajpak popolnoma subjektivno mnenje.

Za imenom Swamp Dogg se je v 60. in 70. letih skrival Jerry Williams Jr., najbrž eden najbolj nadarjenih akterjev soula, čeprav zanj morebiti še niste slišali. Poznamo ga kot izvajalca, pisca, producenta in založnika z odličnim sluhom in pretanjenim občutkom za glasbeni posel. Kot takšnega ga kaže tudi ta odlična kompilacija. Leta 1968, takrat so nastali najstarejši posnetki na tej zbirki, je imel 25 let, a je že bil znan kot pevec in lastnik založbe. Gre za eno bolj ekscentričnih osebnosti v tej glasbi. Svoj prvenec z naslovom Total Destruction To Your Mind je izdal leta 1970. Gre za popolnoma obskurno ploščo z ovitkom, ki prikazuje Williamsa v spodnjih hlačah, in z glasbo, ki spominja na rockovske trenutke Wilsona Picketta in Solomona Burka. Swamp Dogg je po letu 1969 posnel več plošč, nekatere so dobre, druge odlične, vse pa izjemno težko dosegljive, kar je eden od razlogov, da širše občinstvo te glasbe ni slišalo. Za nameček jih je izdajal zelo neredno, a se je vedno znova vračal v glasbene studie in poskrbel, da ga ljubitelji soula niso pozabili. Ta zbirka prinaša posnetke, pod katere se je podpisal kot producent pri različnih založbah (Dynamo, Musicor, Botanic, President, Cotillion, Atlantic, Rare Bullet, P-vine Special, Fungus, Swamp Dogg Presents, Stone Dogg in Sweetheart), na plošči pa so zastopani tudi Gene Pitney, Tommy Hunt, Gary US Bonds, Arthur Conley in Ruth Brown. Mogoče gre omeniti tudi, da je bil med njegovimi mentorji legendarni producent Jerry Wexler in nadobudni Dogg se je očitno veliko naučil pri njem.

To izdajo priporočam najbolj zagrizenim ljubiteljem soula. Gre namreč za manj znane in v primerjavi z Otisom Reddingom, omenjenim v uvodu, mogoče manj vplivne posnetke iz obdobja med letoma 1968 in 1978. Če ste Reddinga že vzeli za svojega, boste ob tej plošči kar se da uživali, saj ponuja dober vpogled v napol pozabljena poglavja soula. Poslušanja vredni so tudi albumi, ki jih je Swamp Dogg posnel z ZZ Hillom, Doris Duke, Irmo Thomas in Charliejem Whiteheadom.

Jane Weber