STATEMENTS

Statements

Sensor Records, 2007

Plošča Statements dokumentira bistvene sestavine ustvarjanja Igorja Bezgeta in Lenarta Krečiča v obdobju do sredine tega desetletja. V resnici je vanje prelita kitaristova avtorska nadgradnja do tedaj doseženega, s tem tudi prestopi na kvalitativno novo, ustvarjalno višjo raven v svoji glasbeni karieri. Hkrati pa so posnetki omogočili prvo javnosti dostopno in zato še dragocenejše dokazilo o izvirni avtorski poetiki in vrhunskih izvajalskih sposobnostih saksofonista. Predvsem pa je to skupinski podvig, kjer je prispevek vseh sodelujočih izenačen in vrhunski. Po tem projektu se je Bezget podal na samosvojo, nadvse zanimivo in morda tudi zelo perspektivno pot združevanja lastnih dozdajšnjih jazzovskih in rockovskih izkušenj z eno od indijskih klasičnih glasbenih praks, medtem ko se zdi, da ostaja Krečič vse preveč samokritičen in zahteven do lastnega početja, da bi mu to uspelo tudi sproti dokumentirati. To bi bilo najmanj dragoceno za glasbeno zgodovino slovenskega (post)jazza, poznavajoč njegove ustvarjalne potenciale pa sem prepričan, da je veliko več od tega. A vsak ustvarjalec se pač sam odloča, kdaj jih bo javnosti razkril v vsem spektru in blišču zvočne imaginacije.

Statements je že v svojem zastavku izjemno intrigantski ustvarjalni akt. Igor Bezget je aprila 2004 z delovno štipendijo prišel v New York s precej trdno odločitvijo, da tam posname svoj novi album z glasbeniki, ki jih je poznal že od prej – to sta bila legendarni basist, inovator ter skladatelj Reggie Workman in pihalec Lenart Krečič, ki se je tam že nekaj časa izpopolnjeval, s katerima je sicer že prej sodeloval ob različnih priložnostih, predvsem v mariborskih glasbenih delavnicah. Srečne okoliščine so poleg pripeljale tudi dva Reggiejeva sodelavca: izjemnega tolkalca Gerryja Hemmingwaya in še ne ravno razkričano, a zato toliko bolj inventivno pianistko Yayoi Ikawa. Krečičeva saksofonska igra je suverena, hladno vrhunska in obvladana, Bezgetov vstop v kolektivno igro pa je glede na dosedanje izkušnje neverjetno sproščen, izrazno odprt, neklišejski in veliko bolj radikalen od njegovih do takrat predstavljenih kompozicijskih rešitev. Skupni rezultat je naravnost šokanten; plošča sedmih kompozicij, h katerim so avtorstvo prispevali vsi sodelujoči, se izkaže kot vrhunski album sodobnega jazza, ki ne glede na poreklo pobude in dela sodelujočih predstavlja odkritje vrhunske sodobne jazzovske ustvarjalnosti tam, kjer je v takšni smeli kombinaciji nekako nismo pričakovali. Žal bo ta plošča zaradi načina produkcije, založniškega ozadja in drugih okoliščin ostala še ena izmed velikih skrivnosti zgodovine sodobnega jazza in v prihodnosti še ena izmed njenih kultnih del. Že zdaj si namreč upam staviti, da bodo zelo cenjeni in z zanimanjem sprejeti njegovi ponatisi; čez leta, ko ga bo odkril kakšen izmed vztrajnih in finančno dovolj podprtih skavtov, ki bo brskal po zgodovini sodobnega jazza. Do takrat pa ostajajo Statements ne glede na neprijazno genezo svojega enkratnega pojavljanja in navidez obstranski status pravi biser predvsem tukajšnje, pa tudi globalne ponudbe rezultatov sodobne jazzovske ustvarjalnosti.

Zoran Pistotnik