GEORGE STRAIT

Troubadour

MCA Nashville, 2008

»Včasih se še vedno počutim, kot bi bil star 25 let, / in še vedno rad zganjam kraval ...« poje George Strait v naslovni pesmi svojega novega albuma. »Bil sem mlad trubadur, ko sem jezdil pesmi, / in ko me ne bo več, bom star trubadur.« Čeprav mu nekateri očitajo, da je včasih preveč osladen in po profilu popolnoma nezvezdniški, je treba priznati, da je eden redkih umetnikov, ki je v svoji skoraj tridesetletni karieri nenehno objavljal pri velikih nashvilskih založbah (točneje, pri MCA) in nanizal vsaj kakih sedemdeset, osemdeset velikih uspešnic, plošče prodajal (in jih še) v visokih nakladah, a mu je kljub temu uspelo ostati nekje zunaj uradnega countryjevskega esteblišmenta. Kapo dol, še vedno poje in snema pretresljive honkytonkovske pesmi, kot da se je zanj čas ustavil, da ga ne zanima, kaj sodobni countryjevski zvezdniki počnejo zdaj, a je kljub temu še vedno v (komercialni) igri. Plošča Troubadour glede na prejšnje ne prinaša nič pretresljivo novega, na njej je Strait kot vedno – dober. Zvest svojim koreninam. Seveda pa je nekaj novega glede na to, kaj nam uradni countryjevski radio servira zadnja leta. Ali pa bolje svežega kot novega. Med izrazitejše pesmi na albumu spadajo naslovna in House With No Doors, žalostinka o človeku, ki na hiši noče vrat, da bi ga njegova ljubezen ne mogla nikoli več zapustiti, Make Her Fall In Love With Me Song, ki je narejena in odpeta v najboljšem haggardovskem izročilu, in tudi I Saw God Today, ki je pretresljiv »posvetni« countryjevski gospel o tem, kako vemo, da bog je, a ga ne znamo videti. Pesem House Of Cash, duet s Patty Loveless, je trpka pesem o propadu starega Cashevega podjetja, ki je sicer prenehalo delovati že takrat, ko je bil Cash še živ. Pesem je pravzaprav nekakšno dopolnilo tistemu pretresljivemu videospotu za pesem Hurt, ki ga sta ga Cash in June Carter posnela pred smrtjo 2002. Podobno huda je Give Me More Time, ki zveni, kot bi jo pel Dale Watson.

George Strait je človek, ki je v imenu mlajše generacije honky tonku na začetku 80. let, še pred prihodom Dwighta Yoakama, Lyla Lovetta in Steva Earla, ves čas prilival poštene merice dostojanstva, čeprav pesmi ni pisal sam in čeprav je pel tudi pocukrane romance. A vendar – pel je tudi pesmi, kot sta The Chair in Fool Hearted Memory.

Matej Krajnc