MARK STEWART

Edit

Crippled Dick Hot Wax!, 2008

»Na začetku je bil ritem«, so pred slabimi tremi desetletji trdile The Slits na singlu, ki so ga delile z bristolskimi The Pop Group. Mark Stewart, prvi glas ene najbolj drznih postpunkovskih skupin na Otoku, se tega načela o prvobitnosti ritma drži še dandanašnji. Le da ni želel ostati na izhodišču, ki so ga najprej določili sami The Pop Group, kaj šele ostale angleške skupine, ki so se večinoma hitro prilagodile novoromantičnim smernicam. Raje se je spečal z ekipo On-U-Sounda s producentom Adrianom Sherwoodom na čelu in z zvesto trojico Doug Wimbish-Keith LeBlanc-Skip McDonald ob strani. Industrijski dub reggae s produkcijskimi intervencijami »reži in lepi« je bil kot naročen za Stewartovo interpretacijo. Njegov glas prehaja iz strani in tišine v ospredje in sredi krika spet obmolkne. Kot bojni krik, ki ga zadušijo notranje in zunanje sile. Ta razcep med namenom in obupom, kar sentimentom je najbolje predstavil ravno na aktualnem albumu Edit.

Za ta album je potreboval celih 12 let. Resda vmes ni samo počival in razmišljal o bodočih korakih, precej je namreč sodeloval, ampak obdobje solističnega počitka je vseeno nenavadno dolgo. Morda se je s prejšnjim albumom Control Data nekako sklenil dotedanji opus, stopil je na teren tehno plesnosti, kar ni ustrezna podlaga njegovim paranoičnim izpovedim. Novo in moderno ni nujno bolje. Treba se je bilo vrniti nazaj, v underground, ali vsaj nekam vstran. Vrnil se je zvok zgodnjih plošč, zadušen, neprijeten, ujet v metež dub reggaeja, funka, primitivnega tehna, hip hopa. Le redko se ritmičen obrat zgodi brez posredovanja Adriana Sherwooda in še Markov glas, prej vsaj v ključnih trenutkih prezenten, se zdaj seseda pod težo zunanjih intervencij. Njegov glas, ki je njegovo glavno orožje, je tokrat potisnjen v ozadje, prvič sploh se zdi, da izgublja moč oziroma se je vdal silam političnih zarot in pritisku informacijskega presežka. Sicer pa njegova besedila nikoli niso bila sklenjene zgodbe, ampak le zbir vtisov, ki jih dovolj dobro opišejo že naslovi skladb. Uporniški duh se prebija na površje v pesmih Rise Again in Radio Freedom, a po drugi strani se brez sramu prepusti sentimentu v Loner, Almost Human ali Secret Suburbia. Master Puppet in Strange Cargo sta dva nujna komentarja na splošno politično stanje, praktično a cappella pa se je družno z Ari-Up iz The Slits znesel nad staro uspešnico Mr You Are Better Man Than I. Napisala sta jo brata Hugg, pesem pa je bila uspešnica skupine Yardbirds iz leta 1966. Kakopak, Mark Stewart se je odrekel formi, tradiciji rocka in povzel le vsebino: »Can you judge a man, by the way he wears his hair? Can you read his mind, by the clothes that he wears? Can you see a bad man, by the pattern on his tie? Well then, Mr, you're a better man than I…«

Pomenljiv je podatek o dveh delovnih naslovih plošče − La Resistencia (združena upor in bivanje) in Citizen Zombie pričata o združeni drži upornika in žrtve. Oba bi bila povsem primerna, čeprav je na koncu obveljal naslov Edit. Sklepamo, da je Mark tokrat prej v vlogi izvršnega producenta, on se le podpiše, tudi tam, kjer ni nujno prisoten z glasom in besedili.

Janez Golič