TETA LIZA I LADO

Teta Liza i Lado

Aquarius Records, 2007

Elizabeta Toplek je nedvomno fenomen. Rojena davnega leta 1924 vse življenje živi v medžimurski vasi Donja Dubrava na meji s Podravino. In vse življenje že rada prepeva – predvsem ljudske, ki jih pozna še iz mladosti. Prepeva tako uporno in s takim žarom, da jo je vaška mladež oklicala za »teto Lizo kaj popevlje«. Že desetletja je aktivna v lokalnem kulturno-umetniškem društvu, s katerim je v dobrih starih časih obredla vso nekdanjo skupno federacijo, pa tudi dobršen del »velikega belega sveta.« No, verjetno bi ostalo pri tem, poznali bi jo samo v domačem okolju, morda bi slišal zanjo le še kak folklorni entuziast ali strokovnjak, a se je na ravni svetovnih glasbenih trendov dogodila moda etna oziroma world music. Zaradi razmaha godb sveta in z zanimanjem širše javnosti za »pristno« glasbo, je v visoki starosti postala zvezda tudi teta Liza. Megazvezda! Vsaj na Hrvaškem. O njej je bil posnet dokumentarni film (leta 2002, režiser Branko), napisana knjiga (Zinka Čituš Čižmešija in Siniša Golub: Život protkan pjesmom, 2003) … Njen hiter vzpon v svet slave se je začel leta 1999, ko je z zagrebško etno zasedbo Cinkuši posnela zgoščenko Moje Međimurje (založba Ultravox). Pozor: takrat je imela gospa že častitljivih petinsedemdeset let! Od te izdaje, ki je bila lepo sprejeta s strani publike in kritike, je njena priljubljenost nezadržno rasla. Svoj status in svoje kvalitete pa je nedvomno potrdila z drugim, tu obravnavanim albumom. Na njem je svoje moči združila z ansamblom narodnih plesov in pesmi Hrvaške Lado. Gre za leta 1949 osnovani folklorni ansambel, ki je imel do zdaj že za malo morje nastopov in kar triindvajset CD-izdaj (s to vred). Najbolj zaslužen za to sodelovanje je njegov umetniški vodja Ivo Ivan Ivančan, ki je nekoč davno slišal gospo peti in od takrat dalje mu njen prijeten, topel, a močan glas ni dal miru (ah, kot v pravljici). Skupaj so izbrali prerez šestnajstih medžimurskih ljudskih (z izjemo Sedi si kraj mene, dragi moj pajdaš, katere avtor je Ivan Glavina), za katere je aranžmaje napisal Alan Kanski, cimbalist zasedbe. Spremljavo petju so tako odigrali trije violinisti, kontrabasist, cimbalist, klarinetist, tubist in po dva trobentača, baritonista in tolkalca (veliki boben in činele).

Prijetna glasba, fina plošča. Nedvomno bo všeč vsaj vsem ljubiteljem panonske melodike, takim, ki morda radi prisluhnejo Rudiju Ringbauerju, Vladu Kreslinu in njegovi Beltinški bandi, Zvonku Bogdanu in podobnim. Priporočam! Se prav prijetno žvižga: Rožmarinska kitica lipo diši … In močno upam, da bomo to dobričino slišali na kakem etno odru ali festivalu tudi pri nas (hm, glede na leta se ni kaj dosti za obirati). Prepričan sem, da bi bila tudi pod Alpami nadvse toplo sprejeta, naj se naši in njihovi poceni nabiralci političnih točk še tako trudijo na mejah Dragonje, Kolpe, Sotle in Mure poleg schengenskega postaviti še tako visok kulturni zid. Vtaknite si to ploščo v predvajalnik – pa jim ne bo uspelo!

Viktor Škedelj - Viki