VANDERMARK 5

Beat Reader

Atavistic, 2008

Je morda resničen pojav, s katerim se srečujemo ob izidu vsakega novega albuma Vandermark 5? Potem ko najprej ugotavljamo, da gre vsakič za vsaj na videz enak vložek prejšnjemu ter za takoj opazno vztrajanje pri prepoznavnem konceptu, z vtisom, da se od prejšnjega ni prav nič spremenilo, po nekajkratnem poslušanju novega vedno znova navdušeno spoznavamo, da smo dobili še žlahtnejši, še sočnejši, še zrelejši izdelek. Je to samo naša patologija, oblika zasvojenosti s tem tipom izdelkov znotraj polja sodobnega (post)jazza ali je res tako? Vprašanja, na katera bomo, jasno, težko odgovorili enoznačno, zato nam bo (spet) pri utrjevanju te hvale zagotovo pomagalo samo poslušanje. Že vizualno je nova plošča omenjene skupine dosledno nadaljevanje njihovih dosedanjih izdaj: z minimalističnim, likovno poudarjenim sodobnim videzom, zgolj z najbolj nujnimi podatki, brez spremne besede, z obveznimi posvetili posameznih skladb bolj ali manj poznanim posameznikom z različnih ustvarjalnih področij ali drugim osebkom, ki jih Ken Vandermark posebej ceni, in seveda v omejenem delu naklade z dodanim drugim, koncertnim posnetkom, ki naredi album formalno za dvojnega, kar pa na ovitku ni nikjer posebej označeno. Tokrat nam ponujajo (žal le slabih, a kompaktnih 50 minut dolg) posnetek izjemne tridelne The New York Suite, ki je nastal 17. junija lani na nastopu v Hideout v Chicagu in je tako pol leta mlajši od posnetka osmih skladb, ki jih vsebuje »pravi« studijski album Beat Reader, ki so ga posneli v dveh snemalnih dneh konec decembra 2006. Ob poslušanju The New York Suite se kaj hitro znajdeš v dilemi, ali ne bi raje kot studijsko predstavil to ploščo, saj je izjemno zanimiva že v svojem tematskem zastavku − trije deli suite so posvečeni trem skupinam umetnikov: slikarjem (Willem de Kooning, Hans Hofmann, Jackson Pollock in Mark Rothko), skladateljem (Earle Brown, John Cage, Morton Feldman in Christian Wolff) in improvizatorjem (Don Cherry, Steve Lacy, Archie Shepp in Cecil Taylor) – povsem pa prepriča tudi izvedba te kolektivne kompozicije. A seveda mora imeti pri predstavitvi »uradni« album prednost.

Avtorstvo vseh osmih skladb, ki zasedejo več kot 70 minut omenjenega albuma, je dvoumno pripisano Vandermarku – osebi ali skupini? Kar je spet logično, saj se sicer prepoznavno Kenovo izhodiščno avtorstvo skozi njihovo izvedbo zagotovo preplete s kolektivno nadgradnjo. Zasedba je standardno brezhibno uigrana. Ob prepoznavnih medigrah in solih pihalnega dueta Ken Vandermark-Dave Rempis in ob nezmotljivem baražnem zidu ritmov, udarcev in drugih zvokov, ki jih proizvaja bobnar Tim Daisy, je posebej izstopajoča vloga strunske dvojice, ki je nastala po osvežitvi izvorne zasedbe tega kvinteta. Če je prispevek basista Kenta Kesslerja po vseh teh letih precej pričakovan (kar še zdaleč ne pomeni, da je neopazen, nezanimiv, nepomemben ali neustvarjalen), je tokrat posebej izpostavljen čelist Fred Lonberg-Holm. Njemu so posamezne skladbe očitno zelo ležale, saj je našel ogromno prostora za pronicljive intervencije vanje, spet v drugih si je dal duška z energičnimi, že kar hendrixovskimi izpadi, prepletenimi in nadgrajenimi z njegovimi elektronskimi manipulacijami. Izvedbena zavzetost, natančnost in hkrati odprtost peterice, ki spet kolektivno tke intenzivne zvočne tokove, meandre, delte, izvire in izlive, ki nas kaj hitro zagrabijo in potem nosijo skozi pestro slišno zadovoljstvo, nas na koncu ponovno povsem prepriča o relevantnosti njihovega ustvarjalnega dela. Znova potešeni vseeno ugotavljamo, da to vendarle ni samo še en Vandermark. Je to že samo po sebi in sploh slabo?

Naj vas spomnimo, da bo 27. maja Vandermark z zasedbo The Frame Quartet nastopil v ljubljanskem Klubu CD.

Zoran Pistotnik