NATHAN and THE ZYDECO CHA-CHAS

Jamski dvorec, Postojna, 27. 3. 2008

Kaže, da se tudi organizatorji glasbenih dogodkov zavedajo, da so koncerti zydeca in cajuna pri nas tako redki, da se izplača vabiti samo dobro preverjena imena. Ta prikupen možakar, odličen performer in harmonikar nas je sicer pred leti že obiskal, a ker ga podpisani nisem ujel, sem imel razlog več, da se odpravim do Postojne, kjer enkrat mesečno strežejo blues in njemu sorodne godbe. Pravijo, da je za dober koncert še kako pomembno občinstvo, in to se je, kot je navada na postojnskih »bluzenjih«, izkazalo kot izjemno dojemljivo in pripravno za tokratno močvirsko fešto. Prav poseben užitek, ki je že tako dober nastop dodatno obarval z dobro voljo, je dajal pogled na raznovrstnost migetajočega in proti koncu vse bolj plešočega poslušalstva, ki je bilo sestavljeno iz zelo različnega testa – od najstnikov do starejših sivih glav, od kavbojk do bolj uradnih oblek in klasičnih kril, od dolgolascev do že plešastih. Videti je bilo, da so Nathan in njegovi odlično zapopadli vzdušje v dvorani ter ponudili enakomeren dvodelni nastop, ki se je počasi vse bolj stopnjeval, ter v drugem delu, podaljšanem z dodatki, ki so jih prisotni zahtevali malone z vreščanjem, ponudil hkrati tršo in bolj razvejano glasbo.

Nathan je imenitno vlekel svoj meh, iz katerga je izvabil tako mamljive nosilne melodije ali pa je s tipkami ustvarjal nalezljiv ritem, ki ga je družno okrepil spremljevalni bend. V prvem planu (ob kitaristu, ki je občasno urezal kak divji solo) je bil gotovo neutrudni igralec na perilnik, ki je iz glasbila (treba je pripomniti – odlično ozvočenega), specifičnega za to muziko, izvabljal nešteto neverjetnih zvokov. Vodja tolpe se je pod svojim klobukom smejal in predajal hitrim ritmom, ne da bi kakor koli izgubljal intenziteto in jasnost harmonike ali vokala. Vložki bluesa, rocka, boogieja so se lepo pregnetli z močvirniško godbo, ki je hitro ponesla tako nastopajoče kot občinstvo. Razgreta publika se je urno odzivala na večkratne klice z odra: »Somebody scream!« tako da me je scena – z dvorano, urejeno v starinskem slogu, z visokim stropom in lestenci – občasno spomnila na dogajanje v kakem kavbojskem salunu. Manjkali so le streli v zrak, a za gromke zadetke so odlično skrbeli fantje na odru, ki bi nastop gotovo lahko nadaljevali tja do jutranjih ur.

Mario Batelić