TRUTAMORA SLOVENICA

Cankarjev dom, Ljubljana, 29. 3. 2008

Če je slovenski folk revival, za katerega si še vedno nismo zamislili zadovoljivejše določnice kot tiste, ki se giblje v trojici preporod/oživljanje/revitalizacija, otrok 90. let prejšnjega stoletja, potem je dr. Mira Omerzel Mirit njegova botra. Dolga leta so bile raziskave Omerzel (tedaj) Terlepove edini vzor neinstitucionalnega in entuziastičnega poglabljanja v zvočno tkivo slovenske glasbene zapuščine, njene rekonstrukcije ljudskega petja, instrumentarija ter glasbe pa bogat vir poustvarjalnih idej njenih sodobnikov/sodobnic in prihodnjih generacij. Mira Omerzel je kot izvajalka malone lastnoročno kanonizirala slovenski ljudski glasbenopreporodni repertoar, ki je od zgodnjih 80. let dalje posredno ali neposredno odmeval v delu Bogdane Herman, Ljobe Jenče, Katalene, folklornih skupin, v šolah in še kje. Performansi Mirine skupine Trutamora Slovenica, ki v različnih permutacijah obstaja že trideset let (danes jo poleg nje sestavljajo še njen sin Tine Omerzel Terlep ter Mojka Žagar Gašperšič), so bili in – skladno s primarno idejo o načinu predstavljanja izročila avtorice – tudi ostajajo muzealsko distancirani, obredno vzvišeni in pedagoško razsvetljujoči. Tokrat ni bilo nič drugače.

Solidno napolnjena Linhartova dvorana je tisto soboto ponudila scenografski in repertoarni deja-vu izpred petih let, ko je zasedba (takrat žal v napol prazni dvorani) praznovala četrt stoletja skupnega godenja in prepevanja. Tokratni koncert, ki se je zdel kot nekakšna obredno-slavnostna seja, kjer je bil vsak nov sklop pesmi in vsak gost (med njimi Kurja koža, Marko banda, Klarisa Jovanović and Tomaž Rauch, družina Batista in Vruja) pedantno pospremljen z detajlnimi biografskimi podatki, je v dobrih dveh urah in pol obredel vse slovenske pokrajine in demonstriral tako resnične kot avtorsko spekulativne izvedbe viž in pesmi (kot na primer rezijanska na okarine). Delitev repertoarja po geografski, regionalni sistematiki, ki ga je z definiranjem narodnega značaja ter lokalizmov njegove duhovne kulture prevzela folkloristična misel 19. in deloma 20. stoletja, še vedno pomeni samoumevno edukativno-estetsko berglo zanimive (kulturne) politike. Ob njej si odjemalec godbe težko predstavlja, da je pokrajinski repertoar, kot ga je sproducirala stroka, po njenem vzoru in tudi folklorne in preporodne glasbene skupine splet okoliščin, srečnih naključij, a tudi zamujenih priložnosti zbiralcev.

Rigidnost regionalnega zamejevanja nam namreč prav lahko sugestira odsotnost komunikacije med pokrajinami, umišljeno kulturno-politično-ekonomsko izolacijo, v kateri pa resnični ljudje nikoli niso živeli in ustvarjali. Zato danes pravo tveganje ni več tisto, da pojemo po starem, kot pravi dr. Omerzelova. V obdobju vseglobalnega lova za avtohtonimi izdelki dediščine človeštva je to kvečjemu izjemno dobrodošla boniteta, ki jo marketinški strategi world music z največjim veseljem plasirajo na svetovno glasbeno tržišče. Veliko večje tveganje pomeni nevarnost, da dojamemo slovensko ljudsko glasbo fragmentarno, kot skupek izolatov duhovne kulture. Pri tem se praktično vse premalo govori o tem, da so sobivanje, vzajemno prežemanje, kroženje, akulturacija in tenzije, ki se pojavljajo ob prenosu oziroma migracijah glasbenega materiala po geografski, zgodovinski poti in/ali po liniji človeških virov, bistvene za oblikovanje tega, čemur danes pravimo slovenska ljudska glasba. Pa bi se moralo!

Katarina J.