COSA BRAVA

Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 8. 4. 2008

Fred Frith je svojo otvoritveno predstavitev zasedbe Cosa Brava evropskemu občinstvu zasnoval nekoliko nenavadno, saj o kvartetu, pravzaprav kvintetu, nismo vedeli praktično nič, razen imenitne postave, v kateri so poleg Fritha na kitari, basu in z vokalom še Carla Kihlstedt na violini in z vokalom ter Matthias Bossi na bobnih (oba drugače iz Sleepytime Gorilla Museum) in dolgoletna Frithova sodelavka v najrazličnejših zasedbah, harfistka, tokrat pa v vlogi klaviaturistke in harmonikarice, Zeena Parkins (najprej celo najavljena v vlogi čelistke!). Zato smo na krilih vznemirjenja pričakovali naslednji korak v bogatem in razčlenjenem Frithovem ustvarjanju. V njem se prežemajo kršenje ustaljenih obrazcev rocka v kultni zasedbi Henry Cow in krojenje estetike in socialne mreže rocka v opoziciji v sedemdesetih, vzpostavljanje talilnice različnih, prežemajočih estetik sodobne glasbe v New Yorku v osemdesetih ob boku Johna Zorna in soborcev, improvizatorsko nomadstvo, glasbene norije z The Residents, snemanja z Robertom Wyattom in ne nazadnje skladanje kompozicij, v katerih se prepletajo različne glasbene izkušnje. Te v zadnjih letih razdaja na Mills Collegeu v Kaliforniji, vse bolj pa se kot skladatelj uveljavlja v mednarodni srenji − njegove kompozicije so snemali ali izvajali tudi znameniti sodobni ansambli in zasedbe, od Bang On A Can All Stars do nemškega Ensemble Moderne in Arditti Quarteta. Frith torej v svoji ustvarjalnosti danes ostaja razpet med institucionalnim v podobi znamenitih zasedb, poučevanj, gostovanj na eminentnih festivalih in naročil, po drugi strani pa še vedno deluje znotraj neodvisne kulturne produkcije prek improviziranja s številnimi sodobniki in nenehnega eksperimentiranja. To se odstira tudi v njegovi glasbi, če tu izpostavimo samo kompozicije v miljeju bolj klasične glasbe, v prepletu melodije, ritma, barv in rezke dinamike, ki dela zareze predvsem z elementi hrupa, improvizacije, vnosa folkovskih ali rockovskih motivov v klasični kanon, ki v njegovih ušesih odzvanja tako skozi tradicijo kot lomljenjem te v modernizmu in avantgardi prejšnjega stoletja. In ravno skozi to prizmo lahko pronicamo v glasbo kvinteta Cosa Brava, ki večinoma pluje po Frithovih zahtevnih in kompleksnih kompozicijah, hkrati pa le-te dovoljujejo tudi nekaj gibljivosti izvajalca v bolj razprtih, improvizatorskih delih. Frith je zvočno sliko zasedbe zaupal mlajšemu ustvarjalcu Normanu Conquestu, ki v živo, tudi z efekti, sproti vzpostavlja celostno zvočno podobo benda, skrbi za poudarke, pršenje zvoka, njegove odmeve in zamike in tako zapolnjuje ter dopolnjuje podobo njihove glasbe kot celote. Kompozicije odpirajo širok prostor, v katerega vstopajo zahtevne, raznorodne in kompleksne ritmične strukture, ki sicer govorijo pretežno skozi rockovsko formo, a odstirajo vplive klasične glasbe, mestoma celo folkovske igrivosti. Ta se odstira predvsem v interpretaciji violinistke in vokalistke Carle Kihlstedt, ki zajame širok ekspresiven značaj, od raskavosti, inovativnih spontanih lokanj do bolj čustvenih, otožnih melodij, v katerih se ji občasno pridruži Parkinsova predvsem na harmoniki. Zasedba se je izkazala predvsem v vokalnih skladbah v formi pop pesmi ter v bolj umirjenih, tankočutnih izlivih, s čudovitim spletom nenavadnih harmonskih zlitij, barv in melodij, manj pa v bolj dinamično zgrajenih, ritmično in melodično členjenih skladbah v sicer zavidljivi in natančni izvedbi, a ravno njihova kompleksnost zavre spontanost ter njihovo izrazno moč, da bi poslušalca docela potegnile. V njih gre iskati dediščino »rocka v opoziciji«, vendar bi bilo krivično izpeljevati izraz Cosa Brava zgolj nanjo, saj se vanj vtiskuje vsa členovitost ustvarjanja Freda Fritha, tokrat rahlo omehčano in zato morda bolj mlačno kot sicer. Skupina deluje še malce v krču, morda celo pretenciozno, preveč diši po pretekli progresivnosti v rocku, vsekakor pa navzven ponuja videz, da v njeni glasbi uživajo predvsem izvajalci in manj obiskovalci koncerta.

Luka Zagoričnik