EINSTÜRZENDE NEUBAUTEN

Dvorana Jedinstvo, Zagreb, 15. 4. 2008

Vodilna evropska skupina drugačnega, nekonvencionalnega rocka se v zadnjem desetletju in pol elegantno izogiba naših krajev. Tudi letos so se Einstürzende Neubauten raje kot v predsedujočo državo EU podali tako v avstrijski Gradec kot v »zunajevropski« Zagreb. Pred štirimi leti so tam nastopili v dvorani Pauk, tokrat v približno enako veliki, a še za spoznanje bolj brezdušni veliki dvorani Jedinstvo. Ta je v času koncerta štela dneve do končnega preklica delovanja, morda celo rušitve, kot nekako zlovešče napoveduje nastop berlinskih veteranov.

Dvorana s svojo brezobličnostjo, sestavljajo jo le gladke črne stene, spomni na prostor njihovega prvega koncerta v Ljubljani daljnega leta 1986. Takrat so nastopili v podzemnem hangarju Gospodarskega razstavišča, nadvse primernem ambientu za postavitev kovinskih odpadkov/instrumentov. Ko so se sčasoma izvili zgolj frontalnemu industrijskemu napadu na čutila in vpeljali subtilnejše glasbene elemente, se je spremenila tudi scenska podoba njihovega nastopa. O tem so nas prepričali na drugem ljubljanskem nastopu leta 1993 v Križankah. Vendar pa na nek način ohranjajo kontinuiteto, resda bi najraje vsakič zrušili do tal vse tisto prej in začeli na novo, a to so le načelna stališča, ki z dejanskimi stvaritvami nimajo veliko skupnega. Pomenijo le umišljeno željo vsakokratnega preporoda. Prav zato se zdaj prilegajo praktično vsakemu okolju, lahko nastopijo v elitnih umetniških hramih ali podzemnih utrdbah. Vsakemu jim bo uspelo vdahniti lastno dušo.

Po 28 letih praktično neprekinjenega delovanja se tudi ne morejo več pretvarjati, da so še vedno spontani, da rušijo uveljavljene vzorce. Ne, Einstürzende Neubauten danes ponujajo izjemno kompleksno, premišljeno godbo, ki jo resda vsake toliko prebodejo s predirnim udarom kovinskih tolkal in presunljivim krikom vodje Blixe Bargelda. Pravzaprav so ravno ta kompleksnost, nelinearna struktura skladb in samosvoja dramaturška zasnova korak, ki jih oddaljuje od okusa in pričakovanj njihovih ljubiteljev. Vsaj širšega dela teh. Potem lažje razumem kratek propagandni vložek, minuto za promocijo kluba podpornikov in poziv k nakupu plošče s posnetkom koncerta, ki je bila na voljo le nekaj minut po koncu nastopa. Repertoar so sestavljale novejše skladbe oziroma tiste, ki jih je družno že zložila prenovljena skupina. Ko sta v zasedbo vstopila dva člana skupine Die Haut, se je Blixa odrekel vlogi kitarista, ki mu je bila zadnja leta kvečjemu v breme. V The Bad Seeds je nazadnje le vegetiral. Ko je večjo skrb posvetil verbalnim izpovedim, se je spremenila njihova zasnova glasbe. Končno je aktualni album Alles Wieder Offen narejen 98-odstotno v nemškem jeziku. Kot pripovednik se je Blixa izostril, interpretacija skupaj s poudarki je sedaj na najvišji ravni. Ustreza mu tudi vloga središčne osebe, tistega, ki pravzaprav usmerja delovanje in ne nazadnje komunicira z občinstvom. Skupina je že dovolj dolgo skupaj, da se je pošteno uigrala, posebno v instrumentalnih podaljških skladb so se radi prepustili ne ravno improvizaciji, ampak interakciji kovinskih tolkal in rockovskega instrumentarija. Ta okvir jim še vedno omogoča neskončne možnosti variacij in permutacij, še posebno zato, ker znajo sami prisluhniti najtišjemu zvenu in se nanj ustrezno odzvati. Tišina in hrup sta le dve plati iste stvari.

Skupaj z okusno scensko postavitvijo (med kičem in visoko umetnostjo zanje ni razlike) in ne nazadnje odličnim zvokom jim je uspelo zadržati pozornost dobrih tisoč obiskovalcev. Koliko bi jih bilo na koncertu pri nas?

Janez Golič