MULATU ASTATKE in HELIOCENTRICS

Klub Cargo, London, 17. 4. 2008

Mulatu Astatke zadnja leta ne nastopa veliko. Vsaj po Evropi ne. Kljub temu da velja za očeta ethio jazza, so ga do nedavnega poznali le navdušenci nad afriškimi godbami, torej specializirani poslušalci. Vse se je spremenilo, ko je na platna prišel zadnji film Jima Jarmuscha Broken Flowers. Jarmusch je namreč v filmu uporabil dva njegova komada, ki sta se prijela in odmevala po raznih medijih – od radijskih do klubskih. Etiopski skladatelj, vibrafonist in tolkalec je dobil novo (mlajše) občinstvo. Zasluge zato, da je nastopil na enkratnemkoncertu v programsko razgibanem londonskem klubu Cargo, gredo radijski producentki, didžejki in napovedovalki Karen P, ki že leta deluje na radiu. Zelo mlada je začela na BBC-jevem Radiu One, sedaj pa vodi razne projekte na različnih radijskih hišah. V Cargu ima nekakšno rezidenco in nazadnje je pripeljala ekscentričnega finskega ustvarjalca Jimmyja Tenorja. Finančno je koncert omogočila Red Bullova glasbena akademija, torej kulturni projekt skrajno kapitalističnega podjetja brezalkoholnih pijač, ki pa veliko denarja vlaga v dogodke, povezane z glasbo. Glasbena akademija je Red Bullovo glavno marketinško orožje pri mladi populaciji. Vsako leto organizirajo dvotedensko delavnico, na katero je mogoče priti z razpisom. Poleg tega organizirajo tudi številne stranske projekte in eden takih je bil prav koncert Mulatuja Astatkeja. Ni nastopil z lastno skupino. Spremljali so ga londonski Heliocentrics, precej eksperimentalni kolektiv, ki ustvarja predvsem na osnovi improvizacije znotraj obrazcev funka, jazza in afrobeata. Vodi jih priznani bobnar Malcolm Catto (sodeloval z izvajalci, kot so Quantic, Connie Price and The Keystones), lani pa so izdali razmetan, a zanimiv album Out There. Nastopili so tudi kot predskupina. Na majhnem klubskem odru se jih je gnetlo kar dvanajst, nekateri izmed njih so samo tolkli po kakšni tolkalski igrački. Igrali so precej ohlapno, deli z resnimi groovi so bili redki. Tako so bili vokalni komadi slišati kot govorjena beseda(spoken word), vendar pa vse skupaj še zdaleč ni bilo zaspano in banalno.

Astatkejev nastop so začeli prav s posnetkoma iz Jarmuschevega filma, Yekermo Sew in Yegelle Tezeta. Ustrašil sem se že, da so s to potezo nakazali, da si ne upajo preveč, vendar se je potem koncert le še stopnjeval. Hrbtenica nastopa je bila seveda ritmična sekcija. Malcolm Catto je držal tempo, ni se preveč izpostavljal, držal se je formule klasičnih funkovskih bobnarjev, kot je na primer Bernard »Pretty« Purdie – formule, po kateri bobnar ne komplicira preveč, počasi gradi na groovuin dodaja le detajlne, a jasne mešane poudarke. Izstopala sta tudi tolkalec in klaviaturist, oba sta imela nekaj sijajnih solističnih vložkov. Tričlanska pihalna sekcija je dodobra naštudirala vzorce etiopskega jazza, ki ima drugačne tonalitete od zahodnega. Udarili so ravno v pravih trenutkih, vsak od njih pa si je privoščil tudi krajše izlete, ko so se osvobodili pripravljenega repertoarja in postregli z delno improvizirano solažo. Mulatu je nekako deloval kot vodja, večinoma je ležerno igral na tolkala, vsake toliko pa odtolkel aranžma na vibrafonu. Zvok je bil soliden, le vibrafon smo na trenutke slišali bolj slabo in nad tem je malce pogodrnjal tudi sam. Najbolj sta navdušili dramaturgija in fluidnost nastopa, vse je bilo na svojem mestu, a hkrati prav nič togo. Heliocentrics so gradili in gradili, balade in udarnejši komadi so delovali složno. Sijajna, enkratna (to je bil edini skupni koncert) izvedba pa je bila, zanimivo, postavljena v le enem dnevu skupnih vaj. Kar pomeni, da so Heliocentrics res opravili svojo domačo nalogo.

Publika je bila izjemno dovzetna, reagirali smo na vsak solo, na vsako stopnjevanje. Na koncu je zasedba dobila glasen aplavz in tudi Astatke je bil videti ganjen. Vzel je mikrofon in se lepo zahvalil občinstvu. Povedal je, da v Londonu nastopa po dolgih, dolgih letih, omenil je tudi študij (študiral je namreč v Londonu, New Yorku in Bostonu – tam je bil na akademiji Berklee celo prvi afriški študent sploh). Omenil je tudi, da snema novi album, na kar definitivno moram biti pozoren v naslednjih mesecih. Dogodek je sklenil eden trenutno najbolj znanih radijskih džokejev Gilles Peterson s precej plesno orientiranim miksom afrobeata, housa, afro techa ..., toda vse to bi imelo več smisla, če se klub po koncu koncerta ne bi hitro praznil.

V klubu Cargo smo slišali udaren, dinamičen in presenetljivo uigran koncert kultnega etiopskega glasbenika. Zasluge gredo seveda sijajnemu skladatelju, malo tudi avstrijskemu proizvajalcu napitka ogabnega okusa, predvsem pa skupini večinoma londonskih glasbenikov, ki so dodobra preštudirali Mulatujeve kompozicije in zvok njegove nekdanje zasedbe iz posnetkov, ki so stari okrog trideset let. Heliocentrics so delovali ležerno in suvereno, a so imeli tudi nujno ostrino. Pred koncertom sem vedel, da skupina ne more razočarati, a vseeno je presegla vsa moja pričakovanja.

Borja M