23. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI

Ljubljana, od 21. do 24. 4. 2008

Prireditev, ki vsako leto buri duhove slovenske glasbene srenje, je tudi tokrat minila hitro in intenzivno. Slišali smo precej glasbenih del, vendar je program nekako obšel mlado generacijo skladateljev. Prav tako smo pogrešali sodobnejše glasbene zvrsti, ki bi obogatile klasični program, čeprav je prinesel ta precej lepih izvedb.

Otvoritveni koncert je minil s pretehtano izbranim in odmevnim programom del L. Lebiča in J. Matičiča, sledil mu je večer slovenskega samospeva, koncert slovaške komorne zasedbe Sinfonieta Žilina, za vrhunec in konec pa je poskrbel koncert Vinka Globokarja Angel zgodovine. Ob koncertnem delu 23. Slovenskih glasbenih dni so zainteresirani lahko prisluhnili tudi predavateljem, ki so se zbrali na mednarodnem muzikološkem simpoziju.

Večer slovenskega samospeva je minil nad vsemi pričakovanji prijetno. Slišali smo lahko dobro izbran spored del v kvalitetni izvedbi izvedbenih parov. Če je bila izvedba del B. Ipavca in P. Šivica v interpretaciji Marjana Trčka bolj akademsko resnobna, je Katja Konvalinka samospeve izpeljala bolj barvito in razgibano, pri tem pa z veliko umetniške zrelosti izrabila svoj pevski talent, z liričnim, barvno polnim in čistim glasom. Zablestela je z dvema deloma Jakoba Ježa in z nekaj drugimi deli J. Ipavca, L. M. Škerjanca in P. Šivica. Tudi Jože Vidic je izkazal veliko poustvarjalnega talenta, s katerim je izvedel samospeve L. M. Škerjanca in A. Lajovica. V večeru smo, kot tudi sicer, pogrešali dela mlajših skladateljev, ki bi dali samospevu aktualno vrednost.

Sinfonieta Žilina iz Slovaške je upravičila sloves profesionalne zasedbe in že uvodoma pritegnila s spevnim in navdihnjenim muziciranjem, v katerem je bilo mogoče začutiti slovansko dušo. Znana Serenada za godala B. Ipavca je izzvenela čudovito ubrano in spevno, presenetilo pa je delo Biconcentus za dva klavirja M. Mihevca, ki mu formalno pač ne moremo ničesar očitati, več kot to pa o njem žal tudi ne moremo zapisati. V drugem delu programa je izzvenela trojica del slovaških skladateljev, med katerimi je najbolj navdušil Eugen Suchon z Malo suito in Passacaglio, op. 3., ki ji je sledilo kontrastno in dramatično delo Musica Slovaca za violino in godalni orkester Ilje Zelenka in na koncu Spomini op. 25. Jana Cikkerja.

Tokrat smo imeli Slovenci priložnost slišati vse tri dele mogočnega triptiha Angel zgodovine. Kot smo pri Vinku Globokarju že navajeni, gre za glasbeni odziv na dogajanje v svetu, za osebno razmišljanje v glasbeni govorici. Avtor je vsebino ilustriral z besedami Walterja Benjamina, ki je opisal Kleejevo sliko Angelus Novus. V njej je Globokar našel iztočnico svoji trilogiji, veličastni freski sedanjosti in obenem kritiki današnjega časa. V ta namen je dogajanje iznajdljivo razdelil med dva orkestra, ki v prvem delu skupaj ustvarjata sozvočje razpada sodobne družbe iz nestalnega demokratičnega ravnovesja v novi totalitarizem. Drugi del, z ilustrativnim naslovom Mars (bog vojne), pa raziskuje vzroke vojn 20. in zdajšnjega stoletja, drugi orkester pa označuje policijsko oblast, ki konča v anarhiji. To nam oba orkestra prikažeta v bučnem in dramatičnem dogajanju, kjer zvoki poleg celostnega vtisa nenehno tudi konkretno asociirajo na dogodke vojne vihre (zvočni kaos, siloviti zvoki, poki, kriki, mešanje klasičnega in projiciranega zvoka). Med igranjem orkestra posamezniki kot nekakšni zdravniki lovijo igranje in ga prek mikrofona sočasno projicirajo v prostor. Takšno sozvočje še potencira dramatičnost in ustvarja zmedo, zvočni kaos. Tretji del, imenovan Upanje, nam ponuja nekakšno pomiritev obeh sil med seboj, vendar njuno razmerje nenehno niha med pozitivnim in negativnim, prav kakor tudi v življenju. Skladatelj nam ne ponuja te ali one rešitve, zavestno se upre predznaku konca, saj je prihodnost negotova in je ne želi predestinirati. Nedvomno je Vinko Globokar s svojim mogočnim triptihom Angel zgodovine bistveno prispeval k osvežitvi programa. Sicer steber avantgarde in v svetovnem merilu že desetletja veliko ime glasbene sodobnosti je gospod Globokar za slovenski prostor še vedno težko sprejemljiv, saj izobraženost in predvsem mentaliteta slovenske publike in – še huje, slovenske glasbene javnosti − ne sežeta tako daleč. Na srečo se tudi ta situacija vsaj glede občinstva počasi spreminja na bolje, čeprav bi glede na globalizacijo in prehodnost evropskih meja pričakovali veliko več. Žal je slovenski glasbeni prostor še vedno obremenjen z bipolarno motnjo razkola med uradnimi slovenskimi sodobniki in tistimi, ki to dejansko so. Kot kaže, ostaja slovenski prostor še vedno majhen po mentaliteti in je vsaka novost ali drugačnost avtomatično že nevarna obstoječemu, kar velja tako za ustvarjalce kot za publiko. Težko bi v celoti opisali vse, kar se je v dobri uri in pol dogajalo v studiu Viba filma v Ljubljani. Publika je bila priča izjemni zvočni freski, tridelnemu ciklu fantastičnega prikaza sedanjosti s poglobljenim razmišljanjem o vzrokih in dogajanju in previdnemu zazrtju v prihodnost brez samozavestnih napovedovanj. Vse to in seveda obilo zvočnih presenečenj, tako značilnih za Globokarjevo glasbo, aluzij, asociacij, ilustracij in zvočne pripovedi, se je zvrstilo v naših ušesih in nam misli razgibalo v spremljanju vsebine in razmišljanju o njej. Vsekakor vrhunsko delo, ki po mogočnosti zasnove spominja na Stockhausnov Licht, sicer pa nas opominja, zdrami, spodbuja in hkrati pretrese. Kot to zmorejo le največji.

Dogodkov ne moremo prehitevati in tudi letošnji dnevi slovenske glasbe so bili nadvse prijetna popestritev ljubljanskega glasbenega življenja, primerni za različno vrsto publike, kar je tudi prav. Tudi v Sloveniji je dovolj prostora za vse, vzpostaviti je treba le komunikacijo na nivoju, ki bo sprejemal drugačnost in ne zaviral poti naprej, saj je ta v primerjavi z Evropo in svetom še vedno nebogljeno capljanje za drugimi. V prihodnosti se bomo vsi skupaj morali močno potruditi, da nam ne uide še zadnji vlak in ne ostanemo samozadostna mlakuža sredi Evrope. No, gospod Globokar je imel prav. Težko bi si upali napovedati kar koli na majhnih slovenskih tleh in še posebno v omejenih slovenskih glavah.

Marina Žlender