Letnik: 2008 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Damir Imamović, moderni interpret sevdalink

Bosanski sevdah drugače

Je ena bosanska sevdalinka, ki jo je slišal širni svet. Ne na koncertu, ne na plošči, ne z iPoda, marveč v filmu. Sjećaš li se Dolly Bell je − po mnenju podpisanega − najboljši film Emira Kusturice in tudi dobitnik prestižnega zlatega leva na beneškem filmskem festivalu leta 1981. V njem se Pavle Vujisić zbrani družbi za mizo, ali raje skupaj z moškim delom žlahte, brenkajoč na saz robato odpre s pesmijo Teško meni jadnoj u Saraj'vu samoj.

To prelepo sevdalinko poje tudi tridesetletni Sarajevčan Damir Imamović. Toda kako drugače od predstave o balkanskem patosu in koribantstvu, v kakršno jo je vstavil Kusturica. Vzvišeno zadržan, malo bluesovski v formi in boemski v drži. Na koncertu na letošnjem jazz festivalu v Cerknem je vanjo prešel po uvodnih verzih Gershwinove klasike Summertime, kjer se je odtenek »blue« razrahljal v rahlo padajoči orientalski melizmi. Saj ne da pri nas na koncertih ne bi slišali bosanske sevdalinke, te krasne, edinstvene ljubezenske pesmi − prejkone urbane, si drznimo reči − ki je na svojstven način pripovedovala in razreševala napetosti med javnim in zasebnim, zapovedanim in želečim v odnosu med spoloma. Zaradi vojne ujme nam jo je dal krasni ljubljanski begunski bend Dertum. Danes jo igra skupina Sedef. Vmes so se nam pripetili tudi Mostar Sevdah Reunion ter Halka Paldum in Amira. Vendar sodobna interpretacija sevdalinke, s kakršno je na jazzu v Cerknem nastopil in zbrane očaral Damir Imamović, prefinjeno odstopa. Vnuk legendarnega bosanskega pevca sevdalink, Zaima Imamovića, poje in igra kitaro. Z njim v triu, ki »igra standarde«, muzicirata basist Edvin Hadžić in violinist Vanja Radoja. Imamović je diplomirani filozof. Diplomiral je iz fenomenoloških razprav Edmunda Husserla. Pot, kako je padel v sevdah, na daleč spominja na odkrivanja tradicionalnih oblik med mladimi folk muzikanti ali rockerji, ki odkrivajo blues, fado, rebetiko, domačo tradicijo, kakor radi pravimo. Njegovo interpretacijo sevdaha in sevdalinki lastne strukture občutenja odlikujejo razmislek, individualistična drža, moderna senzibilnost in ne iskanje neke izgubljene avtentičnosti, kaj šele njeno pripenjanje oziroma proizvajanje nacionalne identitete, kar je dostikrat primer s tradicionalnimi oblikami, tudi današnji bosanski.

Pogovor je tekel o tem, kako vidi, razume in prenaša sevdalinko v današnjem svetu. To še najbolje ponazarja njegovo spoznanje ob pogovorih s starejšim bosanskim mojstrom saza, Hašimom Muharevićem. Tako je zapisal: »Želel sem verjeti, da je Hašim dedič neke starodavne modrosti, ki mi jo bo prenesel. Da je preživel leta ob učenju veščine od nekega starega mojstra, čigar znanje sega v daljno preteklost. Ne morem vam povedati, kako presenečen sem bil, da tu ni nobene stare, kolektivne modrosti. Hašim je individualec, kar so bili tudi ljudje, od katerih se je učil.«

Na prvem albumu Damir Imamović trio svira standarde se takoj zaslišijo jazzovski in bluesovski vplivi. Tudi naslov je sugestiven. So bosanske sevdalinke svojevrstni jazzovski standardi? Kako si pravzaprav prišel do tega naslova?

Kitaro igram od štirinajstega leta. Začel sem med vojno. Moja prva glasbena fascinacija so bili Eric Clapton, Jimi Hendrix, pozneje tudi »fusion« kitarist John McLaughlin. Sevdah je bil stalnica, še posebno v Bosni, kjer so se oblikovale osnove te glasbene zvrsti. Na »dernekih«, na druženjih ga običajno zaigrajo na koncu, ko so izčrpali že vso zalogo pop hitov. Sevdalinke so mi bile vedno všeč, tudi zato, ker jih je pel moj ded Zaim. Vendar do njih nikoli nisem imel kakšnega posebno glasbenega odnosa, kaj šele, da bi razmišljal o tem, da bi se jim resno posvetil. Sprva sem napol ljubiteljsko igral v različnih bendih. Nikoli nisem pel. Pravzaprav se z glasbo resno in zavzeto ukvarjam šele zadnja tri, štiri leta. Odločilno je bilo moje uredniško delo pri pripravljanju monografije o avtorskem delu Zaima Imamovića za založniško hišo, pri kateri sem bil zaposlen kot diplomirani filozof. Knjigo sva tudi po zaslugi mojega očeta Nedžada pripravljala skupaj z nekdanjo članico skupine Dertum Farah Tahirbegović. Šele takrat sem skozi branje vseh intervjujev, člankov, ob pregledu dostopne literature in poslušanju redkih arhivskih posnetkov prvič začel zares pozorno poslušati sevdalinke. Med preverjanjem, kako te pesmi zvenijo, sem marsikatero odigral, kar me je preprosto poneslo. Spoznal sem, da sem vse življenje igral ljubiteljsko, ker nisem imel glasbe, na katero bi se lahko zares oprl, ni bilo žanra, v katerega bi se rad vklopil. Vse skupaj je šlo po nekakšni inerciji, zbrali smo se z nekaj prijatelji in prvič sem tudi zapel. Organizirali smo prvi manjši koncert, sledilo jih je še nekaj. Od začetka je bilo zame najpomembnejše, da naredimo nekaj drugačnega. Iskal sem drugačen interpretativni okvir, saj je ta glasba zašla v »narodnjake«, postala je nekakšna glasba za svatbe. Zato smo album naslovili po jazzovsko: »trio svira standarde«. Podobno kot jazzovski pevec, ki za prvenec običajno posname standarde, se pravi skladbe, ki so v žanru splošno znane. Sevdah smo nalašč tako obravnavali in čakali, kaj se bo zgodilo. Ravnokar smo posneli drugo ploščo. Aranžmaji se razvijajo, naredili smo še korak dlje.

Kakšen pa je današnji status sevdalinke v Bosni in Hercegovini?

Precej dvoumen. Na eni strani je po vojni postala nekakšna obujena perjanica identitete. Ljudje se nanjo sklicujejo v identitetnem, kulturološkem smislu. A to še ne pomeni, da bi jo jemali resno. Šele v zadnjem času, med drugim tudi po zaslugi naše provokacije, se premika v to smer. Po drugi strani je razumevanje najprej trendovsko, v smislu: sevdah se vrača, torej ga vključimo v repertoar, ker ga ljudje hočejo slišati. Potem ga izvajajo kot pop uspešnice. Ni pa bilo resnejše obravnave, ki bi sevdah razumela kot sevdah in ga skušala razširiti, ga morebiti zaigrati malo drugače, vaditi v drugi smeri. Na subkulturni sceni Sarajeva, Mostarja in Tuzle so mladi, ki ga sijajno igrajo in pojejo. Vendar, kakor je običaj na tem koncu Balkana naprej od Hrvaške, nimajo nujne infrastrukturne podpore, ni klubov, kjer bi igrali. Vsi, ki želimo igrati drugače, infrastrukturo iznajdevamo sproti, od založniških hiš, distribucije do preostalega. Položaj je precej čuden. Po eni strani odpira ogromno svobode, saj lahko delaš kar koli, po drugi pa je zelo malo kriterijev. Celo trg ni več kriterij, ker na njem edini instantno uspeva turbofolk. Zelo malo kritikov in založnikov vidi resno možnost, kaj šele priložnost v naši glasbi. Sevdah se torej vrača, toda razlogi za povratek niso povsem glasbeni.

Pravzaprav nikoli niso bili.

Drži, nikoli.

Pa vendar, Buybook, za katerega si leta 2006 posnel prvi album, je v Bosni kar ugledna in močna založniška hiša.

Bil je močnejši, kot je danes. Drugi album smo letos izdali pri majhni neodvisni založbi Ekipa, ki je med drugim izdala novo ploščo Dubioza Kolektiva. Ko se z Vanjo in Edvinom pojavimo na odru, je za vse najbolj nenavadno, da smo za sevdah precej mladi.

Kako starejši, ki poznajo sevdalinke tvojega deda Zaima, Behke ali Himze Polovine, sprejemajo vašo interpretacijo?

Različno, v osnovi super, saj je moj pristop dvorezni meč na različnih ravneh. Všeč jim je moja bolj tradicionalna drža v petju, saj v melodiji nisem jazzovski in tudi ne zapadem v neko pop matrico. Zato pa jih moti dveminutna instrumentalna improvizacija med skladbami, igra z disharmonijo in za sevdah neobičajnimi ritmi. Progresivnejša publika pa se šele začenja privajati, da lahko ta funkcionira tudi znotraj njene glasbene matrice. Vsaj zame je bil celotni glasbeni okvir sevdaha precej dolgočasen. Stotine pesmi so aranžirali identično. Prava pesem je morala biti zares tekstovno in glasbeno genialna, da je izstopala, ker imajo vse enako strukturo. Starejše občinstvo seveda hoče ravno to strukturo. Če pa igramo v tujini pred občinstvom, ki nikdar ni slišalo za Bosno, za sevdah in pozna le Bregovića in Kusturico, so pristno presenečeni. V glavi imajo ta kulturološki klik, da enostavno ne morejo razumeti, kako lahko z Balkana prihaja nekaj, kar ni »dajmo, vzdignimo roke, hitra dvojka in rakija na sceni, trideset plesalcev in trube«. Po vseh različnih, tudi čudaških odzivih imam občutek, da smo na sceni zavzeli zelo nenavaden položaj.

Praviš, da zares poješ šele tri leta. Kakor sam razumem sevdah, melodične, semantične poudarke in slojevitost v pesmi, v katero je treba prodreti, je prepričljivo petje sevdalinke zelo težka naloga. Večina jo hoče peti na prvo žogo, brez zadrževanja afektov, pravzaprav prav »okrancljano«. Si študiral, vadiš petje?

Petja nisem študiral. Ves prvi album je odpet nekako po občutku. Šele po njem sem začel vaditi vokalne tehnike, ki ne rušijo nastale spontanosti v petju. Menim, da smo v vsem, ne samo v petju, na drugi plošči naredili korak naprej. Ampak drži, kar praviš. V sevdahu je, če odmislimo kar precej neumnih besedil, navzoča neke vrste sublimacija, ki je čudna zmes orientalske sublimacije v vzhodnjaški poeziji in, »boga mi«, evropske štimunge v harmonskem in melodičnem smislu. Zato je sevdah zares zafrknjen za vokal. Nekatere pesmi od pevca tehnično zahtevajo predvsem »veliki dih«, kot pravijo. To niso pesmi velikih razponov, ki se raztezajo v nekaj oktav, zato pa terjajo veliko sape, kar lahko pridobiš le z dolgotrajno vajo in prakso. Tudi zato se številni zatekajo k dretju, vreščanju, ker je zanje pretežko izvleči okrase, melizme in fraze, ne da bi pri tem zavreščali. Precej sem se trudil in se tudi učil pri starejših. Ob prvem poslušanju njihove pesmi niso videti zapletene. Ko pa jih poskusiš odpeti, se sprva čudiš, kako so jih izvedli brez vreščanja. Ko sem prodajal pevske usluge nekaterim popevkarjem v studiu, sem po treh letih petja sevdaha opazil, da pri večini pop pesmi sploh ne potrebujem vokalnega ogrevanja. Te so zelo logične tudi takrat, ko so videti zahtevne; narobe, preproste so. Pri tradicionalnem sevdahu je zanimivo to, da pevci nikdar niso računali na kakšno večje občinstvo. Zato so jih peli, kakor je posameznik vedel in znal. Dober pevec je sevdalinke lahko zapel na najbolj zapleten način, a ni razmišljal, kaj bo rekla publika, saj ni bilo širšega občinstva, koncertov.

Zakaj ste novi album posneli v živo?

Abrašević Live smo posneli jeseni lani na treh koncertih v mostarskem kulturnem centru Abrašević. Prav želeli smo posneti koncertni album, ker tega v sevdahu niso nikoli počeli, razen mlajše generacije. Od starejših je le Himzo Polovina posnel v živo nekaj sevdalink s tamburaškim orkestrom, mislim da v sarajevski dvorani Đuro Đaković. Ti posnetki so pravzaprav televizijski, ne vem pa, če so kdaj izšli na albumu ali kaseti. Med vsemi prečudovitimi pesmimi je tudi verzija slavne Što te nema, ki je celo boljša od studijske. Tudi zato nam je veliko pomenilo, da posnamemo koncertni cede. Malo neobičajno je, da na nastopu nismo ponavljali izvedb pesmi s prvenca, temveč smo na njem predstavili deset popolnoma novih aranžmajev. Dva komada sta s prve plošče, je pa še en komad, zares prvi, kjer se poskušam v avtorstvu glasbe na tradicionalno besedilo z izgubljeno melodijo. Izdali smo celo singlico z znamenito pesmijo Da sam ptica Jovice Petkovića, povsem v novi, moderni verziji.

Iz monografije Pjesma srca moga o tvojem dedu Zaimu s spremljevalnim cedejem je povsem jasno, da so stari igrali in zlagali avtorske komade. Razmišljaš, da bi jih tudi sam pisal in pel?

Zagotovo. Tu nočem hiteti. Že moja izvirna glasba na tradicionalno besedilo na drugem albumu kaže, da počasi delam v tej smeri. Vendar gre za zelo občutljive reči, ki zahtevajo skrben pristop. Če napišeš pop komad, ta deluje ali ne. V sevdahu za začetek predvsem ne moreš več peti o agah in begih.

To bi bilo popolnoma anahrono.

Točno tako. Vendar so po drugi strani osnove sevdaha, melanholija, ljubezenska bolečina, sublimirano čustvo, še kako navzoče in so neodvisne od časa, popularnih ali kulturoloških trendov. Zato je sevdah z besedili še vedno tako pomemben za ljudi. Je univerzalno človeški. Čas bo pokazal, ali se bom vanj lahko vključil kot avtor. Morda na naslednji plošči.

Vemo, da so tradicionalne pevce sevdalink, »sevdahlije«, pogosto spremljali špilavci na saz, »sazlije«. Ti seveda igraš kitaro, toda iz tvojega načina igranja se razločno sliši, da skušaš ob jazzovskih potezah v kitarsko igro med drugim prevajati tudi igro na saz. Kako je s tem? Je še kaj teh mojstrov v Bosni?

Če me je ob sevdahu kot glasbenika v zadnjih letih zares kaj udarilo, je to glasba mojstra arabske lutnje Anuarja Brahema, ki je pravi genij. Brahem igra glasbo, ki te najprej povsem pretrese, a tudi pokaže, kako je mogoče bogato tradicijo sublimirati v svojstven jezik. Zaradi njega sem začel poslušati igralce na ud. Že od prej ljubim indijsko glasbo, izvajalce sitarja in drugih strunskih glasbil. Med spoznavanjem teh tradicij počasi vzpostavljam povezave s sevdahom. Tudi zato mi je saz tako blizu. Ga ne igram, tudi nisem poskušal igrati nanj. Bolj pomembno je, da iz naštetega na kitari ustvarim nekakšen osebni slog. V preteklosti so v Bosni igrali fantastični »sazlije«, na primer Muhamed Mešanović Hamić. Med tistimi, ki so še živi in še igrajo, je najbolj znan Hašim Muharemović, avtor sevdalink, kot so Nađija, Zmaj od Bosne. Še leta 1999 je napisal izvrstno sevdalinko na besedilo arabskega pesnika iz 14. stoletja Hafiza Širazija. Lahko rečem, da je ta tradicija igranja saza rudimentarna, a vseeno živi. Njihov pristop me je vedno zanimal. Največ sem se naučil od štirih, petih »sazlij«, od Mešanovića Hamića, kjer spoznaš, koliko povsem osupljivih, norih pristopov do harmonije in melodije so premogli. Tu so še glasbeniki, ki so snemali za orkester Radia Sarajevo, na primer Ismet Alajbegović Šerbo. V orkestru so jim bile namenjene le kratke, 30-sekundne pasaže, v katerih so morali pokazati vse znanje. Ko s posnetkov skidaš pasaže Jovice Petkovića na harmoniki, šele vidiš, kako zahtevne so. Pri Šerbi je polno zahtevnih fines v melodiji. Tu je bil še legendarni violinist Miki Petrović, ki je orkestru vdahnil duh vzhodne Evrope, ciganski način igranja violine v sevdahu in je napravil malo čudo. Ko zlagoma loviš in prevajaš te kratke sole na kitaro, reciva Petrovićevo violino, šele spoznaš, da pravzaprav zvenijo kot arabski ud. Odigrati moraš s to maniro. Odkar sem profesionalni glasbenik, vse več pozornosti posvečam tehničnim finesam igri desne roke in peresno lahkemu igranju po eni struni, ki ob udarcu, trzljaju daje pravo, uravnoteženo barvo uda, igranja saza. To je del procesa, ki traja tri, štiri leta. Upam, da v tej smeri nadaljujem.

Koliko časa ste skupaj s triom?

Tri leta. V njem sta še violinist Vanja Radoja, ki je končal akademijo. Nekaj časa je igral v filharmoničnem orkestru, zraven pa je igral po vseh mogočih kafanah. Ob sevdahu in klasični glasbi ima rad evropsko cigansko tradicijo. Edvin Hadžić je podobno kot jaz samouk. Začel je z električnim basom, potem pa je pred šestimi leti presedlal na kontrabas. Zaljubljen je v jazz, vse več ga igra, bolj kot jaz. Zame so v jazzu pomembne nekatere glasbene poteze, instrumentalne pasaže in izvajalci, ki jih obožujem in spoštujem. Vendar nikoli nisem hotel postati jazzovski kitarist.

Vrniva se h glasbeni sceni v Sarajevu in Bosni in Hercegovini. Kako jo ocenjuješ? Glede na prodorne mlade bende, ki jih poznamo, se ustvarja vtis, da živi.

Podobno kot s sevdahom je tudi z drugimi glasbenimi zvrstmi. Zaradi določenih razlogov imaš v tej prekleti Bosni super mlade ljudi, ki počnejo super stvari. Toda infrastrukturo, to traja 50 let, morajo običajno iskati zunaj BiH. Včasih so to bili Zagreb, Beograd, Ljubljana. Danes jo vse več iščejo v evropskih središčih, v Parizu, Berlinu, prek katerih se na Balkan vračajo kot zvezde. Bosna ne prenese preveč bendov in glasbenikov. Zato vsi poskušajo ustvariti manjše infrastrukturne osnove sami, s svojim krogom ljudi in se z njihovo pomočjo preživljajo. Na žalost največji del ljudi, ki se pečajo z glasbo, od nje ne živi. Imajo dodatne službe.

In kaj počneš ti?

Srečen sem, da ne potrebujem dodatne zaposlitve. Tri leta se ukvarjam izključno z glasbo. Na srečo sem skromen in nimam velikih potreb. Pri vseh, ki imajo družine in otroke, pa je to že velika loterija. Uspeva mi, da živim od glasbe. Celo reči, ki jih počnem zraven, so povezane z glasbo. Tako na Radiu Sarajevo vodim oddajo o sevdalinki.

Kakšen vpliv ima na sarajevsko dogajanje jazz festival, ki je iz leta v leto boljši? Prej ste imeli predvsem ugledni mednarodni filmski festival, ki je očitno za seboj povlekel marsikaj. Počasi se pobira tudi nekdaj prodorni festival majhnega eksperimentalnega gledališča. Pravzaprav dobrega jazz festivala Sarajevo niti ni imelo.

Tudi sam se zadnjih nekaj let sprašujem, kaj pomeni, da imaš dobro jazzovsko sceno. Vsaj za Balkan vemo, da jo je imel Beograd z odličnim festivalom. Tam se je po vojni pojavila mlada generacija dobrih ustvarjalcev. Toda od prvega do zadnjega so končali kot spremljevalci turbofolka Cece. Če ni klubov, vsaj ene založbe, ki redno izdaja jazz, so ljudje, ki hočejo igrati glasbo, obsojeni na igranje »narodnjakov«. Toda sarajevski jazz festival je zelo pomemben pojav. Prepričan sem, da bi spodobna analiza, kaj so poslušali člani bendov v zadnjih sedmih letih, pokazala, da sta jazz in redno obiskovanje tega festivala vplivala na njihovo glasbo, aranžmaje. Vem, kako so na mnoge vplivali Dhafer Yussef in bolj »straight« jazzovci. Je pomembna reč, seveda ne govorim o popu, marveč o drugih glasbenih zvrsteh, o manjših ansamblih, ki poskušajo igrati nekakšno fuzijo jazza, funka, rocka.

Kje pravzaprav nastopaš v Sarajevu?

Najprej smo igrali v caféju Karabit, kar je bil naš poskus ustvarjanja neke klubske scene. Uspelo mi je privabiti nekaj mlajših glasbenikov, ki igrajo sevdah. »Sazlija« Hašim Muharemović je imel tam svoj prvi celovečerni koncert. Potem se je projekt počasi sesul. Ne bom šel v podrobnosti. Lani smo dva večera zapored koncertirali v kinu Bosna, v prijetni majhni dvorani. Precej smo naredili v zadnjih dveh letih. Zame je to še vedno prepočasi, a ljudje mi pravijo, naj se malo umirim, saj gre za sarajevske razmere precej hitro. 23. maja je bil končno naš veliki koncert v BKC, prvi veliki dvorani v Sarajevu. Kar je pozno in nenavadno, a tako gre. Zunaj Bosne smo igrali v pomembnih dvoranah v bližnji regiji, v Zagrebu, Beogradu, kjer so nas zares dobro sprejeli. 1. marca letos smo nastopili v Istanbulu, v drugi najpomembnejši koncertni dvorani Cemal Resit Rey.

In kako vas je sprejelo tamkajšnje občinstvo?

Kako naj rečem, domača, turška publika odlično, saj imajo v Istanbulu izjemno razgibano in noro glasbeno sceno. Njihovo občinstvo je navajeno na vse, od »narodnjakov« do progresivnih jazzovcev. Zares dobro so nas sprejeli. Toda naši Bosanci, ki so prišli na koncert, bilo jih je za četrtino dvorane z 900 sedeži, so bili popolnoma presenečeni. Mi pač nismo to, kar poslušajo, saj veš, Šerifa Konjevića in »narodnjake«. Čim so prišli v dvorano s sedeži, se jim vse zdelo čudno. In to je v bistvu današnji problem s sevdahom, saj ga vsi poznajo kot muziko za »dernek«. Mi večino pesmi, ki jih današnji »sevdahlije« igrajo v zmerno hitrem tempu, igramo povsem komorno. To sva sicer že načela, a naj pojasnim. Ko smo se pojavili pred tremi leti, je bil prvi odziv pri nas: o, igrajo sevdah. Imeli smo polne roke dela, nastopov in še moj družinski pedigre, saj veš, Zaimov vnuk, je bil dodaten motiv. Šele sčasoma sem dojel, da smo tako drugačni od vseh zakoreninjenih prepričanj in predstav, da nas čaka mukotrpno delo. Občinstvo za tak sevdah šele ustvarjamo.

Domnevam, da kar dobro poznaš znanstveno, predvsem etnomuzikološko in kulturološko proučevanje sevdalink. Kako je s tem v Bosni?

Kolikor poznam stanje in verjemi mi, da ga kar dobro, saj sem v zadnjih letih zares padel v sevdalinko, v arhive, lahko rečem, da so na teoretski ravni le tri dela, morda štiri, ki kaj veljajo. Dve sta nastali pred letom 1960 in dve pozneje. In danes etnomuzikologi v glavnem prepisujejo od Velimirja Miloševića in češkega folklorista Ludvika Kube. V zadnjih petnajstih, dvajsetih letih med vsemi pisci zares izstopata le Vesna Andre Zaimović, ki je bila med vojno v Sloveniji in je magistrirala iz bolj sociološke teme o odnosu bosanske diaspore do sevdaha. To je bil kar velik korak naprej za bosanske razmere. Drugo delo pa je doktorat Tamare Karača Beljak o zgodovini sevdalinke, ta prvi vključuje tudi gradivo, ki je bilo posneto po drugi svetovni vojni na Radiu Sarajevo. Sam sem odkril, da je pravzaprav zares vse, kar vemo o sevdahu, nastalo po letu 1945 na sarajevskem radiu. Za večino pesmi pravzaprav ne vemo, kako so zvenele, preden so jih posneli Zaim, Nada Mamula, Himzo Polivina in drugi. Vse te pripovedi o nekakšnem mitskem sevdahu, ki sega v ne vem kateri čas, nimajo dejansko nobene osnove. Naj ponazorim. Srečal sem neko etnomuzikologinjo, ki mi je vsa navdušena pripovedovala, da je magistrirala iz glasbe bosanskih muslimanov v otomanskem obdobju. Gledam jo. Pazi, ne obstaja niti en sam posnetek, nič. In ji rečem: A, vidim, da ste imeli probleme z viri. In nejeverno gleda: Ja, kako pa to mislite? Vprašam jo, iz česa je pravzaprav magistrirala. Pa saj obstaja veliko gradiva, reče. In jaz ves radoveden: Prosim, povejte mi, kje ga najdem, že leta iščem, pa nisem našel ničesar. Vemo za zapiske, ko je neki lik hodil naokoli in zapisoval besedila pesmi, ampak saj veš, kako to gre. Pride neki Nemec v 19. stoletju in zapiše vse, kar mu pride pod roko. V bosanski etnomuzikologiji je zelo malo inovativnosti. V glavnem so zavzeli stališče, da je sevdah naša tradicionalna ali nacionalna glasba, kakor pač vzameš.

... ki, takole spotoma, prej nikoli ni bila nacionalna.

Točno. In potem bodo hiteli pojasnjevati glasbenikom, kako se sevdah igra in poje, kaj je tradicionalni sevdah in kaj ni. Bili so primeri, ko je kakšen od njih po koncertu prišel k meni in mi razlagal, da tega akorda ne morem igrati na tem mestu. Pa jim odvrnem, dajva, sediva za klavir, odigrajva in mi boste pokazali, kako je prav. In noče. Seveda noče, saj ne zna igrati klavirja ali kakega drugega instrumenta. Ne se hecat, mu rečem. Poznam teorijo, z njo sem se resno spoprijel. Z vsem spoštovanjem do teorije, vendar ne zmore tega, o čemer ste vi prepričani, da je zmožna. Teh nesporazumov je bilo precej pa tudi prepirov na raznih okroglih mizah. Najpogosteje je pri teh etnomuzikoloških poznavalcih sevdaha v ozadju precej žalostna življenjska zgodba. Ni jim uspelo vpisati solo klavirja, zdaj pa vsem razlagajo, kako naj delajo, a o tem nimajo pojma.

Kako je biti Zaimov vnuk, ki igra sevdah?

Ponovno moram reči, dvorezno. Na začetku ti zaradi tega odmerijo veliko medijskega prostora, dobiš špile. Potem se stvari vendarle poravnajo. Zavedal sem se, da bo preteklo nekaj časa, preden me bodo tisti, ki so ga imeli radi, začeli sprejemati drugače. S tem sem zasebno razčistil. Ne čutim nobenega pritiska. Glasbeno je Zaim predvsem pravi idol. K temu je največ pripomogla knjiga. V glavi sem nekako razdelil, da je nekaj moj ded, ki ga imaš rad, nekaj pa pevec, avtor, ki je glasbeni vzor.

Ičo Vidmar