Daniel Lanois

Tu je, kar je

Osebna izkaznica sedeminpetdesetletnega Kanadčana Daniela Lanoisa je na prvo branje morda povsem običajna. Mož je poleg svojih studijskih albumov doslej sproduciral skoraj petdeset plošč. Vendar pa že nekoliko natančnejši pogled na prehojeno pot izlušči njegovo glasbeno veličino. Določa ga nekonvencionalen in preprost pristop, ki izhaja iz čiste prvinskosti.

Ob tem pa mojster, neobremenjen s tržnim ugajanjem in uspehom, preprosto, brez nepotrebnega medijskega blišča nenehno govori le o ustvarjanju. In doživeta glasba iskreno odstira njegovo čisto nrav. Je skromni zanesenjak, ki nevidno, za ugasnjenimi odrskimi reflektorji, tlakuje glasbeno slavo številnim globalnim megazvezdnikom. Morda je za takšno ustvarjanje kriva lekcija, ki mu jo je ob sodelovanju na dušo položil Bob Dylan. Lanois svojega časa ne zapravlja.

Osnova njegovega ustvarjanja, izziv, ki ga pritegne, je v iskanju svežega, drugačnega in izvirnega. Slednje najpogosteje išče in tudi najde v ljudeh, ko jih pogleda v oči. “Zazrem se v nekoga in začutim njegova občutja, njegovo gonilno silo. Mislim, da bistri producent razmišlja nekako takole: enkrat ko se naučiš uporabljati tehnologijo in kable, ko priključiš instrumente, pogledaš človeka v oči in veš, kaj lahko od te osebe pričakuješ. To moraš samo še vključiti v album.”^[1] Po skoraj triletnem avtorskem premoru se zvočni inženir ponovno vrača na prizorišče s svojim izjemnim občutkom za ambientalne zvočne postavitve, inovativnim in iskrenim pristopom iskanja novega zvoka sodobne glasbe ter spontanosti njegove uporabe. Tokrat s kar dvema poslasticama, novim studijskim albumom in istoimenskim filmom Here Is What Is. Najnovejši projekt je nastal v sodelovanju z njegovimi dolgoletnimi prijatelji Brianom Enom, pianistom Garthom Hudsonom iz skupine The Band, in bobnarjem Brianom Bladom. Naslov nekoliko spominja na jamajški pregovor, ki veleva, naj se ukvarjamo s trenutkom tukaj in zdaj, ko nas obkrožajo ljudje, ki jih imamo radi in si želimo biti del nečesa posebnega. Torej ustvarjajmo poseben trenutek. Zaupajmo v čarobnost ljudi, ki nas obkrožajo. Njegovo ustvarjalno vodilo stremi k popolnemu udejstvovanju sodelavcev. Ob tem poudarja, da želi izvleči srce in dušo ljudi v prostoru, saj so zvoki ter kreativni proces le platno oziroma priklic notranjosti k pravi vibraciji.^[2] Ko je pričel skladati glasbo za ta album, ga je v družbi s prijatelji prešinilo, da bi končno posnel film o tako izmuzljivem ustvarjalnem procesu v studiu. Skrivnostnost snemalnega studia je ravno tisto, kar ga privlači, je prostor, kjer je skozi vso kariero v sodelovanju s številnimi ustvarjalci pridobival ideje ter kreativne in glasbene asociacije. Brian Eno je njegovo misel nadgradil z zamislijo, da bi bilo ljudem zelo zanimivo prikazati, kako lepota in lepe stvari izvirajo iz niča, obenem pa center in začetek pripadata vsem nam. “Celo najmanjše seme se lahko v pravem okolju razvije v prečudovit gozd.”^[3] Tako je nastal psihedeličen dokumentarni film o Lanoisovi preteklosti, ki povzema osemnajstmesečno zvočno filmsko popotovanje po eksotičnih lokacijah Maroka, kjer sta z Enom producirala novi album skupine U2. Prevladujoča tema v filmu je bližnji posnetek rok. Lanois pravi, da lahko ob spremljanju njegovega igranja na kitaro pedal steel natančno opazujemo delovanje prstov in način premikanja njegovih stopal. Preučevanje makro detajlov poznavanja instrumentov je bilo tako fascinantno, da ga je vključil v film.^[4] Kamera razgrne tudi dogajanje na ulicah Louisiane in okolišu baptistične cerkve v Shreveportu. Prav v cerkvi na filmski trak ujame gospel session z jazzovskim bobnarjem Brianom Bladom in njegovim očetom, Bradyjem Bladom Sr. Pot se nadaljuje v njegovem domu v Los Angelesu ob komičnem srečanju s prijateljem Billyjem Bobom Thorntonom. Poleg omenjenih so gostujoči umetniki v filmu še Garth Hudson, člani skupine U2, Willie Nelson, Emmylou Harris, Aaron Neville in Sinead O’Connor. Dokumentarec, ki je bil premierno prikazan septembra lani na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu, je posnel mlajši kanadski fotograf Adam Vollick. Lanois je z njim sodeloval že pred štirimi leti, ko mu je McMaster University iz Hamiltona v Ontariu podelila častni doktorat za njegove inovativne prispevke v umetnosti in znanosti.

Album Here Is What Is sledi sodobnim tržnim trendom v glasbeni industriji, zato se je v digitalni obliki v formatu WAV pojavil že decembra 2007 na spletni strani njegove založbe Red Floor Records. CD in dokumentarni DVD pa sta uradno izšla marca letos. Posebnost njegovega projekta Red Floor je omogočanje direktnega internetnega dostopa do najnovejše produkcije, digitalnega downloada neizdanega materiala, koncertnih posnetkov, epizod, ki utelešajo njegova popotovanja in podobno. O spletnem pretoku digitalnih datotek meni, da je to le podaljšek filozofije presnemavanja kaset z najljubšimi skladbami. Dejstvo je, da je treba stopiti v korak s časom. Otvoritvenemu projektu bo še letos sledila tematska serija šestih del pod skupnim naslovom The Omni Series. Z zbirko bo avtor posegel tudi malo dlje v preteklost, saj se bodo skladbe na posameznih celotah navezovale na najrazličnejša obdobja njegovega ustvarjanja, med drugim tudi na snemanje Nelsonovega albuma Teatro.

Pot

Daniel Lanois je odraščal v Quebecu, pri desetih letih pa se je z mamo preselil v angleško govoreče predmestje Hamiltona ob Ontarijskem jezeru. Nadobudnega francoskega Kanadčana je že od otroških let močno zaznamovala tradicionalna ljudska glasba, saj je odraščal v izjemno muzikalični družini. Oče in dedek sta igrala na violino in v hiši se je nenehno prepevalo in igralo. Pri sedemnajstih je v kleti svojega doma skupaj z bratom Bobom ustvaril snemalni studio, kjer sta začela producirati in aranžirati skladbe lokalnih glasbenikov, kot so Raffi, Bruce Cockburn in številni drugi. Njun glas se je hitro razširil in pridobila sta redne stranke, zato sta se preselila v večji prostor, v Grant Avenue Studio. Tu sta posnela številne folk, gospel in country albume in dobila sloves enega izmed bolj izkušenih producentskih timov. Med lokalnimi skupinami, s katerimi sta sodelovala, izstopajo Martha and the Muffins in pevec/tekstopisec Ray Materick. Lanois poudarja, da je z mladostnim obdobjem stkal življenjsko vez. V njegovem delu je vselej čutiti močne francosko-kanadske korenine, vsaj v sami melodičnosti. Nekaj skladb je celo spisal po spominu na melodije iz preteklosti.^[5] V Grant Avenue Studiu se je kmalu, natančneje leta 1979, seznanil z Brianom Enom, kjer sta več tednov uživala v zvočnem eksperimentiranju. Njuni instrumentalni eksperimenti in pionirske stvaritve na področju ambientalnih tehnik so privedle do številnih oblik glasbenega sodelovanja na albumih Briana Ena, med drugim The Plateaux of Mirror (1980), Ambient 4/On Land (1982), Apollo: Atmospheres and Soundtracks (1983), Music for Films II in The Pearl (1984). Sodelovanje z Brianom je Danielu prineslo še eno veliko priložnost, ki je pomenila komercialni uspeh in vzpon njegove kariere, in sicer povabilo h koprodukciji četrtega studijskega albuma skupine U2, The Unforgettable Fire (1984). Slednji je tako navdušil Petra Gabriela, da je Lanoisa povabil k sodelovanju pri soundtracku Birdy (1985) in njegovem studijskem albumu So (1986). Sledila je koprodukcija albuma The Joshua Tree (1987) skupine U2, ki je prejel grammyja za album leta. Lanois je zaslovel kot odlični in zelo iskani producent sodobne popularne glasbe. Leta 1989 je svoje veščine oplemenitil s sodelovanjem pri Dylanovem albumu Oh Mercy in plošči The Neville Brothers The Yellow Moon (1989). V tistem obdobju je že ustanovil Kingsway Studio v središču New Orleansa, kjer je vzporedno s produkcijskim delom s številnimi glasbeniki zasnoval tudi svoj solistični prvenec, Acadie (1989) z znamenito skladbo The Maker. Dve leti pozneje so ga U2 popeljali v Berlin z Achtung Baby, leta 1992 pa se je ponovno združil z Gabrielom in produciral njegov album Us. Med pomembnejšimi mojstrovinami velja izpostaviti še album Emmylou Harris Wrecking Ball, album Luscious Jacksona Fever In, Fever Out, album Willieja Nelsona Teatro, Dylanov Time Out Of Mind, All That You Can’t Leave Behind in How To Dismantle An Atomic Bomb skupine U2.

Večkratni dobitnik grammyja in petih nagrad juno je bil leta 2003 vpeljan v viteški red Order of Canada, leta 2005 pa je pustil odtis na pločniku slavnih Canada’s Walk of Fame. Kljub prestižnemu zvezdniškemu prispevku ostaja zvest oboževalcem. Na forumu svoje spletne strani se s tehničnimi nasveti in osebnimi izkušnjami aktivno vključuje v pogovore. Pred nekaj meseci je tam skromno zapisal, da imamo vsi dostop do enakih orodij.“Mislim, da gre pri vsakršnem ustvarjanju za plasiranje poudarka. V glasbo poskušam ujeti vmesne trenutke v življenju in omogočiti instrumentom lastni prostor za ustvarjanje različnih harmonij in dodajanje novih tekstur.”^[6]

Prostor za aktualizacijo instrumentov rad najde tudi v sobivanju z gibljivimi slikami. Poleg produciranja več kot triinštirideset albumov, sestavljanja kompilacij, gostovanj in drugih oblik sodelovanja je ustvaril tudi več soundtrackov, med njimi velja izpostaviti glasbo za Thorntonov film Sling Blade (1996) in Wendersov The Million Dollar Hotel (2000). Iz opusa njegovih solističnih albumov bi poudarila že prej omenjeni prvenec Acadie (1989), ki ga Bob Mersereau v svoji knjigi The Top 100 Canadian Albums iz leta 2007 uvršča na dvajseto mesto, ter album For the Beauty of Wynona (1993), ki odstira trenutke stresnega obdobja v njegovem življenju. Na plošči, ki je preplet intenzivnih občutij, strasti, izgube, obupa, upanja pa tudi romantičnih spevov, je tudi izjemna skladba The Messenger, kjer gostuje Daryl Johnson. Sledila sta albuma Shine (2003) s komercialno uspešnico Falling At Your Feet ter instrumentalna Belladonna (2005) z vznemirljivimi pedal steel kitarskimi vložki in prodornimi brezčasnimi zvočnimi teksturami. Za svojo glasbo poudarja, kako pomembni so ustvarjanje vzdušja in prostorska dimenzija zvoka ter ohranjanje občutka nasproti tehničnemu perfekcionizmu. Velik pomen pripisuje tudi analogni snemalni opremi in vintage instrumentom. Eden izmed teh je tudi omnichord, ki ga pogosto uporablja v svojih produkcijah, avtorskem delu in na koncertih, saj ustvarja vtis zvoka celotne skupine. Njegov prispevek je visoko cenjen med glasbenimi legendami in kritiki. Rolling Stone ga je označil za najpomembnejšega glasbenega producenta, ki se je proslavil v osemdesetih letih. Dylan pa med drugim v svojih Chronicles Memoir I očaran opisuje njune skupne studijske sessione in svoj ponovni vzpon na koncu osemdesetih let. Zasluge pripisuje prav njemu in njegovi ljubezni do korenin ameriške glasbe.

Daniel Lanois se je vrnil in oboževalcem znova podaril dragulj, ki prvoosebno odseva iskrenost in čistost glasbenega čarovnika. Tisto, kar (pre)pogosto podarja drugim izvajalcem, je tokrat obdržal zase. Ko neobremenjeno, sproščeno in brez pretiranih pričakovanj zajamemo tako album kot film, nam celota razgrne izvir preproste čarobnosti. Pridih, ki vznikne iz nič, izvira iz nas.

Opombe:

¹ Daniel Lanois, CBC News, Kanada, september 2007.

² Daniel Lanois, Here is What Is, 2008.

³ Brian Eno v pogovoru z Danielom Lanoisom, Here Is What Is, 2008.

⁴ Daniel Lanois v intervjuju s Philom Gallom, Variety, Festival South by Southwest, Austin, Teksas, marec 2008.

⁵ Daniel Lanois v intervjuju z revijo Exclaim, Kanada, september 2007.

⁶ Daniel Lanois, forum uradne spletne strani, marec 2008.