V spomin

Esbjörn Svensson (1964–2008)

Globoko pod gladino Baltskega morja, v bližini Stockholma, se je v soboto, 14. junija letos, potapljal Esbjörn Svensson, jazzovski pianist, skladatelj in vodja zasedbe Esbjörn Svensson Trio (v nadaljevanju E.S.T.). Njegov spust v tišino je bil dokončen.

Esbjörn Svensson je bil ena najsvetlejših zvezd skandinavskega jazza, pravzaprav superzvezdnik, ki ga je na njegovih impulzivnih in impresivnih nastopih s triom videlo in vzljubilo na tisoče ljudi. Njegova vez z glasbo se je najbrž začela že z rojstvom. Mati je bila amaterska pianistka, oče pa strastni zbiralec jazzovskih vinilk; on ga je okužil z zvoki Keitha Jaretta in Chicka Coree in najbrž urezal smernice njegovi nadaljnji glasbeni poti. Klavir je začel igrati, ker je bil pač edini pri roki, čeprav si je želel postati bobnar. A bobnarja za kasnejši trio je našel kar na domačem vrtu, kjer je še kot kratkohlačnik spoznal soseda in sošolca Magnusa Öströma, s katerim sta ustanovila jedro tria. Pri sedemnajstih ju je dobesedno odneslo v jazz, ki ju v takšni ali drugačni obliki ni izpustil iz svojega objema skozi celotno skupno ustvarjalno pot. Na njej sta se pobratila še z basistom Danom Berglundom in tako osnovala E.S.T.

Studijski prvenec When Everyone Has Gone je z E.S.T. izdal leta 1993. Album je bil predvsem rezultat napajanja ob takratni zapuščini Chicka Coree in Billa Evansa. Album, ki je bil lepo sprejet, so preplavljale lirične melodije. Že naslednja studijska izdaja leta 1996, E.S.T. Plays Monk, je z obdelavami standardov Theloniousa Monka pritegnila novo zanimanje poslušalcev. Igranje Monka je bilo tudi kasneje, na nastopih v živo, zadetek v polno, saj je publika v stilu rockovskih koncertov ob komadih momljajoče prepevala. Tako so uspeli tudi komercialno. Prodali so namreč prek 10.000 izvodov plošče in se dokopali do prvih nagrad. Svensson je ob izdaji Monkovih priredb kar dve leti zapored prejel priznanje za najboljšega švedskega jazzovskega glasbenika, leta 1997 pa je po izdaji albuma Winter In Venice prejel tudi švedskega grammyja. E.S.T so prva evropska zasedba, ki se je pojavila na naslovnici revije Down Beat Magazine, prejeli pa so tudi nagradi European Jazz Award in BBC Jazz Award.

Z albumom From Gagarin's Point Of View (1999), ki je − tako kot tudi njihovi naslednji albumi − izšel za nemško založbo ACT, so prestopili ozemlje Skandinavije. Njihov veliki prodor pa se je zgodil istega leta z nastopom na legendarnem švicarskem Montreux Jazz Festivalu. Že z naslednjim albumom, Good Morning Susie Soho (2000), je njihov prihod na svetovno jazzovsko sceno postal tako očiten, da ga niso spregledali niti do evropskega jazza tradicionalno zadržani Američani. Album so številni kritiki označili za najboljši album leta.

Leta 2000 se je skupina podala na prvo večjo turnejo. Devet mesecev nastopanja po Evropi, Ameriki in Japonski je bila dragocena izkušnja, tako za njih kot za poslušalce. Število oboževalcev se je vztrajno večalo, saj so bili na nastopih v živo s spajanjem jazza, rocka, elektronike in scenskega nastopa nekaj posebnega. Turneji je sledila izdaja albuma Strange Place For Snow (2002), ki je očaral s klasično milino. Sledil mu je album Seven Days Of Falling (2003), ki že z uvodno Ballad For The Unborn zveni, kot da usoda čaka za vrati in se potem nadaljuje v odličen album. Plošči Viaticum (2005), ki z naslovom opominja na smrt in odhajanje, je sledil zadnji album Tuesday Wonderland (2006), ki je z velikim hitom Brewery Of Beggars pridobil novo občinstvo.

E.S.T je bil Svenssonov glavni projekt. Tako v karieri nikoli ni izdal solističnega albuma, je pa deloval tudi zunaj matične zasedbe. Med drugim je sodeloval s pozavnistom Nilsom Landgrenom, s katerim sta izdala album predelav švedskih ljudskih pesmi, skupaj pa sta igrala tudi v Landgrenovi zasedbi Funk Unit. Svensson je z E.S.T. uspešno podiral zidove med žanri in jih premetaval ter mlel v albumih. Pri tem pa vendarle nikoli ni šel tako daleč, da bi se z novo ploščo popolnoma oddaljil od predhodnih. Tako se mu je uspelo približati ušesom širokega kroga poslušalcev, od striktnih oboževalcev jazza do mladih hip hoperjev, starih rockerjev ter tistih, ki jazza niti pogojno niso spuščali skozi svoje zvočnike. Prvi občutek ob poslušanju začetnih albumov, da je stopnja karameliziranosti nekaterih komadov precej visoka, se je kasneje sprevrgla v resno odvisnost od njihovega zvoka. Večkrat smo lahko slišali prepariran klavir, električni bas z efektom, ki v komadu Dodge The Dodo zveni kot dobra stara kitara Jimija Hendrixa, pa bobne, ki včasih odtavajo v »zabrejkane« ritme, in bas, ki v komadu Seven Days Of Falling spominja na kakšne Depeche Mode, Bachovsko navdahnjeno Brewery Of Beggars, izlete v funk, breakbeat in še bi lahko naštevali. Prav zaradi glasbene sestavljanke, ki jo je lahko gradil poslušalec, druženje z njimi nikoli ni bilo dolgočasno. Poleg tega so bili lahko v živo pravi posladek (dvakrat smo jih imeli priložnost videti tudi v Sloveniji), saj so bili mojstri obvladovanja vseh vrst koncertnih prizorišč, od zavetij klubske intimnosti do velikega stadiona s 50.000-glavo množico. Trio je bil namreč tudi predskupina K.D. Lang na njeni tedanji ameriški turneji. Če ste prišli na njihov koncert, ste lahko tudi presenečeno ostrmeli nad dodelanim odrskim nastopom, na katerem ni manjkala niti umetna megla ali močan »light show«, česar sicer ne bi pripisali jazzovski zasedbi. Prav zato so bili E.S.T. in z njimi Svensson nekaj posebnega. Njegova skladateljska ustvarjalnost je bila vedno odprta za različne vplive in prihode novih žanrskih prijemov.

Esbjörn Svensson je tako za seboj pustil petnajst let kreativne glasbene ustvarjalnosti, ogromno nagrad in priznanj, ducat albumov z matično zasedbo E.S.T., dolgoletna prijatelja in glasbena pajdaša v triu, Öströma in Berglunda, ženo in dva otroka ter veliko kimajočih glav, ki so rasle, se rojevale, srečevale in razhajale ob zvokih E.S.T. Ne nazadnje pa nam je zapustil še neizdan album Leukocyte, ki ga je s triom posnel pred smrtjo in bo predvidoma izšel septembra letos.

Katja Preša