Letnik: 2008 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Doris Šegula

Aletheia

Resnica o Trgatvi in še čem …

Aletheia ni skupina delavcev, ki vsako jesen obira grozdje. Ta skupina so delavci, ki s svojim delom − ustvarjanjem glasbe − vse leto obirajo svet, ljudi, življenje. A ne žaljivo.

Vse v obliki nekakšne uglasbene poezije, ki je v večini nastala iz misli Danija Bedrača, kantavtorja, iskalca resnice. Srečanje in pogovor z njim sta mi pustila občutek ponovnega zavedanja, da svoboda obstaja in je skrita v tisti besedi, za katero se skriva Aletheia, v resnici. Tisti, ki redno spremljate kulturno dogajanje savinjske in štajerske regije, dogodke festivala Lent, Kulturno-glasbenega brloga v Mariboru, KUD Franceta Prešerna v Ljubljani in nekaterih glasbeno obarvanih radijskih oddaj, ste za omenjeno skupino najverjetneje slišali že večkrat. O njih kot celoti vam znam povedati toliko, kolikor mi je povedala njihova glasba in oni sami.

Aletheia − kot pove že ime samo − resnica oziroma to, kar ni skrito. Z novim albumom ste znova razkrili same sebe ter tako rekoč razgalili življenje samo. Kljub temu da ste avtor besedil in glasbe večinoma vi, bi lahko rekli, da gre za izliv človeške notranjosti vseh? Ste se vsi člani skupine poenotili z njo?

Drži, da sem avtor večine pesmi na albumu − z izjemo pesmi Veter beli konj, ki je v celoti izpod peresa Vena Dolenca, in pesmi Podoba deklice, ki je moja uglasbitev odlične istoimenske balade Kajetana Koviča. Ne glede na to pa so preostali člani skupine kar najbolj potopljeni v razpoloženje besedil, ki so seveda tudi poezija kot taka, hkrati pa nimajo pri sooblikovanju glasbe, ki omenjeno poezijo nosi ali podpira, prav nič manjše vloge od mene! Še več: vsak od njih je na svojem področju popolnoma svoboden in suveren oblikovalec lastnega dela, razpoloženja, ki ga vnese v skladbo in podobno … Torej je glasba skupine Aletheia dejansko naše skupno delo, rezultanta naših individualnih občutij, zlitih na svojstven način v prepoznavno celoto.

Ste vi nekakšen vodja skupine ali si naloge, ki jih imate kot bend, razdelite enakopravno?

Vodja skupine sem morda le v že omenjenem avtorskem smislu, sicer pa sprejemamo večino odločitev s konsenzom in nekako smo si razdelili tudi pristojnosti glede samega dela: Lucija in Erian kot akademska glasbenika, profesionalca, skrbita za izvajalsko neoporečnost v strokovnem, torej čisto glasbenem smislu. Tonski mojster Robi, ki je polnopravni član benda, ureja urnike nastopov in ozvočenje. Simona, ki je sicer odlična grafična oblikovalka, pa oblikuje ovitke oziroma naslovnice naših nosilcev zvoka. Delo v skupini je torej razdeljeno glede na strokovno usposobljenost članov.

Nekatere pesmi z albuma (Jagode, Na cesti, Novoletna …) so že starejše, a ste jih kljub temu vključili. Zakaj?

Predvsem zato, ker so te pesmi nekako od svojega nastanka pred dobrimi petindvajsetimi leti pa vse do danes preživele časovne in trendovske kataklizme, so nekako celo ponarodele v krogih poznavalcev in ljubiteljev tega žanra pa tudi širše. Hkrati pa njihova sporočilnost ni seveda prav nič manjša, kot je bila takrat! Prej nasprotno: v novih razmerah (v mislih imam sedanji politični sistem, integracijo Slovenije v sodobno evropsko dogajanje itd.) so te pesmi s subtilnim revoltom in angažiranostjo še kako aktualne. In ne nazadnje – radi jih igramo.

Vaša glasba temelji predvsem na besedilih, podlaga instrumentov samo še podpre pomen vaših besed. Kakšnemu tipu poslušalcev je vaša glasba namenjena?

Sem pesnik, izobraženec in moja poezija seveda ni pisana načrtno ali namensko za ozek krog poznavalcev in/ali ljubiteljev poezije, čeprav predstavljajo slednji pomemben segment našega poslušalstva. Ker pa je ta moja poezija ujeta v na videz spevne in nezahtevne melodije, ki se spogledujejo tako s klasiko in rockom kot tudi z ljudskim glasbenim izročilom predvsem evropskih narodov, bi zelo težko rekel, komu je naša glasba dejansko namenjena. Pravzaprav jo poslušajo vsi tisti, ki jih ne zadovoljijo porabniške, poneumljajoče … instant glasbene produkcije, ampak iščejo v besedi in glasbi neki prepoznavni presežek, drugačnost, morda tudi globino.

Album deluje kot neka melanholična pripoved, ki včasih že kar boli. Stisnilo me je pri srcu ob življenjsko resničnem verzu: »Potujem vsa ta leta, da lahko trpim. Nekoč bom zlomil ure, da se v njih naspim.« Bi označili ploščo kot melanholično?

Niti kot melanholično in še manj patetično! Gre pa seveda za odraz neke temnejše, drugačne subtilnosti, ki se ne boji pokazati bolečine, revolta, tesnobnosti in razdvojenosti sodobnega človeka, vendar pa počne to na mehak, celo nekako zahrbten način. Čeprav zveni morda nenavadno, smo konceptualno bliže rocku in punku kot nekemu cenenemu kantavtorstvu, šansonu ali popu.

V vaših pesmih je toliko simbolike in metafor, da si jih lahko vsak razlaga po svoje. A kljub temu me zanima, kaj vam pove Podoba deklice (besedilo Kajetana Koviča)? Mene je takoj spomnila na tematiko Cerkve in celibata …

Ne gre toliko za Cerkev in celibat kot za demistifikacijo oziroma erotiziranje svetega: deklica v tej pesmi namreč s svojo erotiko nekako vzburi svetnike, njena strast pa pravzaprav oživi med poljubom Kristusovih ran … Vsaj tako doživljam to Kovičevo poetično mojstrovino kot ateist in svobodomislec − kot postavljanje globalnega vprašaja pred domnevno svetost nekega rigidnega religioznega sistema, ki skuša usmeriti seksualno energijo v nekakšno »čisto« ljubezen do boga. Pa mu to ne uspeva najbolje … in mu nikoli ne bo!

V pesmi Novoletna govorite o voščilu za novo leto, kot da je skupna laž. Menite, da smo vsi ljudje ob voščilih v bistvu hinavci?

Hinavci ravno ne, pač pa morda naivni, prestrašeni in klišejski. Kljub vsemu verjamem v človeka, v njegovo naravnanost k dobremu, a hkrati tudi v njegovo lagodnost, v njegovo zatekanje v izpraznjene, formalne rituale, v stereotipne in/ali klišejske družabne konvencije. Verjamem v človeški strah pred njegovo lastno odprtostjo, v strah, da bi se razkril kot občutljiv in ranljiv individualec, življenjski avanturist. Zato »prepiše verze na nov okvir, ko zasluti, da gre pesem h koncu«.

Naslov albuma Trgatev sloni na simboliki plodov, ki so obrodili po nekem času. Kaj v življenju štejete za grozdje, ki ga zdaj lahko obirate?

Nedvomno svojo svojeglavost in zavezanost k resnici, kot se mi je odstrla skozi razne življenjske izkušnje. Čutim, da sem nekako dolžan to posredovati ljudem na neki estetski oziroma umetniški ravni, podeliti z njimi svoje uvide, spoznanja, morda celo kanček modrosti. Brez obližev na rane, ki jih s tem morda odpiram.

Pesem Sredi puščave se začne verzom: » Bil si v hišah, kjer kradejo sanje: zdaj vem, da na nebu umira tisoč zvezd!« Je naš današnji svet takšen, kjer kradejo sanje? Velja v njem pravilo: več kot veš, manj možnosti imaš?

Hm, bolj gre za to, da nam današnji svet kot tak sproti nekako ubija sanje o neki strpni koeksistenci, o kulturi dialoga, o neki zdravi in etični drži, s katero naj bi bilo mogoče živeti človeka vredno življenje. Sveta močnih, modrih in pravičnih ni (več)! Namesto tega nam je ponujena kičasta in v glavnem neuporabna porabniška navlaka (tudi v umetnosti oziroma v kulturi) kot nadomestek za pristnejše in bogatejše medčloveške odnose … Duhovna in duševna osiromašenost pod barvito krinko cenenih blagovnih znamk!

Manjka slovenski kulturi kultura do kulture? Jo na splošno jemljemo preveč površinsko?

Slovenski kulturi manjka marsikaj, predvsem pa precejšnja mera zdrave pameti in konstruktivnega cinizma. In seveda jajc! Kulturniške (psevdo)elite in hermetični krogi okoli posameznih trendovskih ustvarjalcev lezejo v rit novodobni jari gospodi in se v želji po prestižu, uveljavitvi in bogastvu žrejo med sabo. Ljudstvo pa dobi površne rockovske ponavljače, plažaste TV-nadaljevanke in poneumljajoče zabavne oddaje, govejo glasbo ali pa okrancljane lepotice, ki ob playbacku prepevajo patetične nebuloze.

Kolikor vas poznam, ste vsi po duši rockerji, ki pa ustvarjajo povsem akustično glasbo z globljo tematiko besedil. Se tudi v bistvu najslavnejših težkih rockerjev skriva najtoplejša dušica?

Mislim, da niti ne, vsaj ne v vseh primerih. Niti mi nismo toplejše dušice, čeprav na videz zvenimo mehko, umirjeno, morda toplo … Bolj sem prepričan, da gre v primeru kakšnih težkih rockerjev in seveda tudi pri nas za iskrene in senzibilne dušice, ki pa jih prevevajo revolt, nepristajanje na klišeje in ponujene bivanjske možnosti v svetu, kakršen pač je … Le naše reakcije oziroma končni izdelki so (v glasbeno-poetičnem smislu) navidezno drugačni.

Kaj želite z glasbo na splošno sporočiti svetu?

Ljudem sporočamo, naj zrejo na svet okrog sebe brez plašnic, ki jim jih natikajo religije, politični sistemi, common sense … Naj bodo svoji in naj si vendarle že izborijo pravico do lastne enkratnosti, drugačnosti, pravice do ustvarjanja in užitka.

Tudi koncertirate veliko, predvsem v štajersko-savinjski regiji. Kaj vam je v največjo nagrado, zadoščenje po koncertih? Vas koncerti polnijo ali že utrujajo?

Koncerti nas veselijo in na njih se brezpogojno razdajamo in smo pristni, kar pa je hkrati seveda tudi utrujajoče.

Kaj vam osebno pove glasba brez besedila?

Pove nič, v nas pa invocira občutja, različna stanja, lepoto – pod pogojem, da je dobra!

Bi radi za bralce Muske še kaj dodali?

Radi bi jih prisrčno pozdravili in se jim zahvalili, ker so tole prebrali.

Doris Šegula

ALETHEIA

Trgatev

Samozaložba znotraj društva Aletheia, 2008

Po prvencu Na drugi strani iz lanskega leta se skupina, ki nadaljuje bogato delo avtorske (akustične) glasbe iz sedemdesetih in začetka osemdesetih let, vrača z albumom Trgatev. Ker se njihov pristop opira na izročilo skupin Kladivo, konj in voda ter Sedmine, lahko na njihovem novem albumu naletimo na še nekaj starih uspešnic v novi obliki, na katere sta čustveno navezana predvsem zdajšnja člana Dani Bedrač in Lucija Lavbič, ki sta bila vsak po svoje vpletena v dogajanje skupine Kladivo, konj in voda. In če sta nekoč glasova slednjih − Damjane Golavšek in Miroslava Videčnika − s pesmimi Na cesti, Novoletna, Jagode kultni skupini zadala usoden pečat, potem lahko za iste pesmi na albumu Trgatev zatrdim, da je glas Simone Kropec Sim usodno zapečatil že značilno mehko, čisto barvo glasbe Aletheie. Akustični instrumental kitar, čela in občasno nekaterih tolkal je pravzaprav samo nekakšna podlaga poeziji. To je v večini spisal Dani Bedrač, prisotni pa so tudi verzi Kajetana Koviča in Vena Dolenca, na katerih sloni bistveno sporočilo njihove glasbe.

Moram priznati, da te po prvem poslušanju Trgatve občutek pusti malo na cedilu in najprej sploh ne veš, kaj bi mislil o slišanem, a ko se vrneš, ugotoviš, da skriva glasba v svoji preprostosti nekaj globljega. Zvok violončela doda tem besedam vsekakor človeški prizvok, saj Erian Karlovič z občutenim igranjem samo še potrdi tezo o violončelu, ki bi naj bil še najbolj podoben barvi človeškega glasu. Že prej omenjeni čisti glas pevke Simone Kropec Sim in zvoki kitar, čela in občasno tudi tolkal pričarajo vzdušje, ki pomirja in te nevede prisili, da začneš razmišljat ne samo o verzih, rimah, temveč tudi o pomenih besed na splošno. Večkrat te morda pustijo zmedenega in nagubanega čela, a potem vse razjasni misel na kaos in zmedo, ki v življenju včasih nastaneta zaradi preveč dela, zaljubljenosti, alkohola ipd. Nesmisli so del življenja. V bistvu si za čisto vsako stvar smisla sploh ne predstavljam več. Kaj bi še sploh bilo zanimivo, če bi znali objasniti prav vse? Poleg tega seveda, da pustijo nesmisli odprte možnosti. Kakor Aletheia. Ta skupina ne trdi, se ne ponaša in ne napihuje, ampak preprosto ustvarja in sledi občutkom, ki v njih kar vrejo. Nekateri te občutke zanemarjajo. Morda bi morali Trgatev poslušati prav ti, da bi se mogoče vsaj enkrat začeli spraševati: »O čem, za vraga, mislijo nekateri? Se meša meni ali sem samo pozabil razmišljati o nečem, kar za nekatere sploh ni več skrito, ampak že davno odkrito?!« Dani Bedrač je s poezijo že zdavnaj dokazal, da ne gleda površinsko, vsi instrumentalisti pa neumorno dokazujejo, da jim glasba pomeni več kot le preigravanje akordov. Takšni iskrenosti pa bi morala slovenska glasbena scena dati samo še več prostora.

Doris Šegula