Kim Deal

Basistka, ki zna peti harmonije

Če sem se česa razveselila v letošnjih aprilskih dneh, potem je bil to izid novega albuma skupine The Breeders. Na glasbeno prizorišče se vrača Kim Deal z odličnim glasbenim izdelkom Mountain Battles, s katerim samo potrjuje svoj primarni rockovski naboj in moč.

Kim Deal spada v najožji krog meni ljubih glasbenic. Seveda sem jo najprej opazila v izjemni skupini The Pixies in vedno so mi šla na živce rockovska poročila s koncertov tega benda, ki so skorajda po pravilu v ospredje postavljala nesoglasja med njo in pevcem, gonilno silo Blackom Francisom. Spori, ki so na koncu eskalirali v precej hiter razpad benda. Pixies so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj s Throwing Muses, Sonic Youth in kasneje The Breeders tvorili izredno močno alternativno jedro rockovskih bendov, v katerih so več kot opaženo vlogo odigrale ženske. Tako je Dealova že na začetku svojega pojavljanja na glasbeni sceni rada poudarila, da ni nobene potrebe, da tekmuje z moškimi kolegi. »Zakaj sploh rabimo njihove stvari? Zakaj tega preprosto ne ignoriramo in same ustvarimo to veliko boljše?« Pravzaprav ni nikoli verjela v magične emocionalne spolne razlike, piše Lucy O'Brien v svoji knjigi She Bop. Znana je njena izjava v NME (iz leta 1993 v intervjuju s Stephenom Daltonom): »Žensko akordno sosledje? Ne verjamem, to so The Beach Boys. Moško akordno sosledje? To so L7. V glasbi ne obstajata ženska in moški … to je tako, kot če bi imeli ženske in moške cigarete; vse skupaj je namreč tobak.«

In prav nov tip ženskih glasbenic v tem prebujajočem obdobju devetdesetih let najprej pade oči. V mislih imam tisto njihovo tipično nonšalanco, popolnoma drugačen tip ustvarjalk, kot smo jih bili vajeni doslej, glasbenic, kot sta Kim Gordon in Kim Deal, danes ikoni alternativne neodvisne scene. V osemdesetih letih je bila slika v popularni glasbi povsem drugačna, predvsem ženske so se skrivale za težkimi make upi, visokimi petami, imidži, ki jih je narekoval glasbeni menedžment. V tem kontekstu je podoba Kim Deal popolno nasprotje vsem takratnim prevladujočim podobam v glasbeni industriji. Delovala je, preprosto povedano, »normalno«, bila je popolna ženska ikona izključno zaradi svojega talenta in lastne kreativnosti. Sama sem v njej vedno videla predvsem izjemno glasbenico, všeč mi je bila njena drža, pa tudi naboj, pojavljanje na sceni, vpetost v bend in seveda ter predvsem njen glasbeni vložek. Rockovski poetiki je dodala emotivni, melodični spevni naboj, ki ga še posebno obarva njen prepoznaven, mehak, senzualen in vedno obvladan glas. V mislih imam obdobje zgodnjih devetdesetih, ko je s skupino The Breeders dosegla redko kombinacijo mainstream popularnosti, in to z glasbo, ki je reflektirala redko stopnjo kompleksnosti, občutljivosti in zabave. »V primerjavi z vsemi tistimi ženskami v rocku sem videti kot zadnja jebena debela gospodinja, in to je zame čisto v redu. Tako mi vsaj ni treba pogosto prati las, jebi se, tako pač izgledam,« je povedala v intervjuju leta 1995 za časopis Spin. Toda pojdimo lepo po vrsti.

Kimberly Ann Deal (1961) in njena sestra dvojčica Kelley sta precej zgodaj začeli pisati lastne pesmice. Odraščali sta v Huber Heights, v predmestju blizu Daytona (Ohio).V njuni biografiji izvemo, da sta v najstniških letih poslušali skupine, kot so AC/DC in Led Zeppelin, Kim je tako pri enajstih letih znala zaigrati na akustično kitaro pesem Rogerja Millerja King Of the Road. Obe sta bili živahni, samosvoji deklici, ki sta pogosto zaradi uporništva prišli navzkriž tako s starši kot šolo. Kot dvojčici ju je od zgodnjih let vezala še posebno močna in globoka vez. »Najlepše darilo, ki sem ga kadar koli dobila za rojstni dan, je bila moja sestra Kelley«, je nekoč izjavila Kim. Zanimivo, da sta že kot najstnici osnovali folk bend The Breedersinna veliko veselje lokalnih tovornjakarjev nastopali na njihovih parkiriščih. Kim je že takrat pisala ogromno lastnih skladbic. »Pri šestnajstih sem imela že preko sto pesmic. Ugotovila sem, da je veliko lažje pisati lastne komade kot delati priredbe starih. Glasba je bila kar v redu, besedila pa so mi povzročala kar nekaj težav. Bila so mi nekako odtujena, ničesar skupnega nisem imela z njimi …« Pri sedemnajstih sta nakupili mikrofone, mešalko in ojačevalce za studio v spalnici. »Kasneje sva nabavili še ritem mašino, da je vse skupaj delovalo bolj kot skupina. Ena akustična kitara, dve pojoči deklici in ti bikerji v publiki so naju oboževali, imeli so solze v očeh, ko sva peli. Igrali sva pesmi Hanka Williamsa, Everly Brothers, blues komade in nekaj lastnih skladbic. Bilo je resnično v redu,«je povedala za The Guardian Unlimited.

Po vpisih na sedem različnih kolidžev je uspešno končala študij biologije in nekaj časa celo delala v bolnišničnem in biokemičnem laboratoriju. Po poroki z Johnom Murphyjem (leta 1984) se je par preselil v Boston. Ključen podatek na glasbeni poti, kajti že januarja 1985 se je (edina) javila na oglas v časopisu Boston Phoenix, kjer je Charles Thompson (Black Francis, Frank Black) iskal basista za svoj bend, nekoga, ki so mu blizu hard core punk, bendi, kot je Hüsker Dü, in ikone folka tipa Peter, Paul in Mary. Prišla je na avdicijo, čeprav ni nikoli prej igrala na bas. Da bi rešili ta problem, ji je Charles posodil 50 dolarjev za let v Dayton (Ohio), kjer si je izposodila sestrin instrument. Nastala je skupina Pixies, v kateri sta bila poleg Charlesa in Kim tudi Joey Santiago in na njeno pobudo tudi bobnar David Lovering. »Ni bila zgolj kul in entuziastična, bila je naravnost perfektna, kajti želeli smo basistko, ki bi znala peti harmonije,« je za Total Guitar povedal Frank Black. V bendu je uporabljala odrsko ime Mrs. John Murphy. Spet ena izmed njenih provokativnih, ironičnih, feminističnih šal, ki je nastala kot odgovor na resnično izkušnjo v življenju. Preostalo je glasbena zgodovina, vključno z njihovimi štirimi albumi, njihovim razhodom leta 1993 in kasnejšim, medijsko razvpitim povratkom na svetovne odre leta 2004. Na veliko veselje vseh starih in novih ljubiteljev; mimogrede, skupino smo videli dvakrat na odru ljubljanskih Križank, junija 2004 in pred tem tudi že na Drugi godbi leta 1989. Zanimivo, da so Pixies takoj pritegnili pozornost neodvisne rockovske glasbene javnosti. Danes jih upravičeno uvrščajo med najvplivnejše neodvisne bende vseh časov. Dobro jih je sprejela publika, pozitivno so jih ocenili kritiki. In resnici na ljubo, bili so tako drugačni od vsega na takratni sceni, tako presneto naravni in nravni, da so tudi zato pritegnili vsesplošno pozornost. Celo njihove najglasnejše pesmi so melodične in jim lahko zlahka pritegneš, če te le posrka njihova energija. Toda današnji zapis je o Kim in njena vloga v bendu je nenadomestljiva. Preprosta, povsem naravna, vedra, s humorjem nabrita basistka, ki je v kozji rog ugnala marsikaterega novinarja, z obnašanjem in nekompatibilnostjo značajev pa tudi šefa v lastnem bendu. Koliko nje je bilo dejansko v Pixies, lahko slišimo in spremljamo kasneje, v nadaljevanju njene zgodbe in predvsem na njenem najnovejšem izdelku. Žal so nesoglasja s Francisom preprečevala, da bi lahko igrala več svojih komadov, dejansko ji je v bendu prepuščal vedno manj manevrskega prostora, dokler je niso povsem izključili iz benda. Ne glede na to je vedno ustvarjala in pisala nove in nove pesmi. Leta 1988 je na evropski turneji, kjer so Pixies nastopali skupaj z bendom Throwing Muses, spoznala njihovo kitaristko Tanyo Donelly. Obe sta bili v bendih, v katerih sta igrali, neizkoriščeni, čutili sta, da lahko prispevata več. Ideja za skupen album je bila torej na dlani. Kim se je odločila, da novonastajajoči bend poimenuje The Breeders (1989), tako kot se je imenoval že njen mladostni sestrski projekt. Za demoposnetek sta pritegnili še Carrie Bradley, violinistko in vokalistko pri Ed's Redeeming Qualities. Šef založbe 4AD Ivo Watts-Russell je bil navdušen, nemudoma je s puncami podpisal pogodbo. Ime The Breeders izhaja iz gejevskega slenga, ki označuje heteroseksualce; in zanimivo, tudi naslov njihovega prvega albuma Pod (1990) se nanaša na maternico, medtem ko v šokantni pesmi Hellbound pripoveduje o splavljenčku, ki je preživel. Skupino so sestavljale Kim Deal, ki je tokrat igrala kitaro, Tanya Donelly iz Throwing Muses in basistka Josephine Wiggs iz Perfect Disaster. Na bobnih se jim je pridružil Britt Walford (pod psevdonimom Shannon Doughton) iz skupine Slint. V bendu so vsi peli, večino glasbe pa je za prvenec Pod prispevala prav Kim Deal. Za zvok je poskrbel Steve Albini. Album je bil odlično sprejet na svetovni neodvisni glasbeni sceni, med glasbeniki, med drugim ga kot enega svojih ljubših omenja v svojem izboru tudi Kurt Cobain. »Želel bi si, da bi Kim dovolili pisati več pesmi za Pixies,«je ena njegovih znanih izjav, ki prepoznava njen talent. Po odhodu Donellyjeve leta 1993 (osnovala je svojo skupino Belly) se je bendu priključila Kelley Deal kot glavna kitaristka, na bobnih pa je Walforda zamenjal Jim MacPherson. »Odraščal sem s tremi sestrami,«je za Request poudaril novi bobnar, »tako da moja priključitev bendu ni bila zame kako večje presenečenje.«Pixies so se takrat že definitivno razšli, Kim Deal je tako imela na voljo ves svoj čas za skupino. Album Last Splash iz leta 1993 je doživel velik komercialni uspeh, še posebno pesmi Cannonball, Divine Hammer in Saints. Album je producirala skupaj z Markom Freegardom. Medsebojni vplivi se v glasbi benda the Breeders več kot očitno mešajo, slišen je njihov razpoznaven popačen zvok glasov, ki se meša z akustično kitaro, vse polno je elementov neodvisnega rocka devetdesetih − svež in vitalen zvok, popolne pop melodije, za ščepec surf glasbe, celo countryja, skratka prava paleta stilov, združenih v konglomerat zvočne domišljije trenutka. Za prvi singel z albuma so posneli tudi video, in sicer pod režisersko taktirko Kim Gordon iz Sonic Youth in Spika Jonzea, ki je kasneje postal eden izmed najbolj želenih imen v polju rockovskih videospotov. S pesmijo Cannonball je skupina dosegla tudi MTV-publiko, ki glasbo tudi gleda in ne samo posluša. Sledila sta nastop na festivalu Lollapalooza in evropska turneja s skupino Luscious Jackson. V tistem obdobju je veliko prijateljevala z Jimom Greerom, Spinovim piscem in nekdanjim basistom benda Guided By Voices, za katere je tudi včasih producirala. Producirala je tudi glasbo drugih skupin, najbolj znani med njimi so prav gotovo Guided by Voices iz Daytona. Z njimi je večkrat nastopala, Robert Pollard pa je napisal tudi eno izmed pesmi na albumu Pacer. Vidimo jo lahko v videospotu Little Trouble Girl, kjer prepeva skupaj s Kim Gordon (1995, Washing Machine).

Leta 1994 je skupina The Breeders začasno prenehala nastopati zaradi Kelleyjinega zdravljenja odvisnosti od drog. Kim je v tem obdobju osnovala svoj stranski glasbeni projekt pod imenom The Amps. Nadela si je vzdevek Tammy Ampersand, s skupino pa so posneli tudi ploščo Pacer, ki jo je javnost navdušeno sprejela, kritika pa malce zaobšla. Najprej je sicer mislila posneti kar solistični album. V intervjuju za časopis Rocket je novinarju Johnu Chadlerju povedala: »Nameravala sem igrati vse instrumente. V kleti sem posnela šest pesmi na štiristeznem kanalu. To je zame nova stvar, prej nisem nikoli tako snemala plošč. Pred kratkim sem se naučila tudi bobnati, kar precej sem se zabavala s tem.«

Leta 2002 se je z The Breeders vrnila na glasbeno prizorišče z novim izdelkom Title TK. Čeprav je preteklo nadaljnjih šest let do izida novega albuma Mountain Battles, se s tem nikakor ne obremenjuje. »Pišem in ustvarjam zelo počasi. Tako so nastali vsi moji albumi. Pesmi z novega albuma so začele nastajati že leta 2002, takoj po izidu Title TK. Takrat smo posneli Regalame Esta Noche in kasneje, novembra 2003 še No way in Spark. Potem me je poklical Santiago v zvezi s to turnejo Pixies … kar je v bistvu prekinilo ustvarjalni proces, v bistvu smo ploščo zmiksali poleti lani,«je odgovarjala v intervjujih, ki so sledili izidu albuma 7. aprila letos. No, vmes je konec leta 2002 odšla na zdravljenje odvisnosti od alkohola. Na festivalu All Tomorrow's Parties je bila na dnu. »Mislila sem, da bom umrla. Imela sem resnično težke čase in ogromno sem pila.«V obdobju do ponovne turneje s Pixies se je pozdravila, tudi ustvarjalni proces pisanja pesmi je nemoteno tekel naprej, čeprav ni bila povsem prepričana, ali bo lahko tudi trezna pisala s tako lahkoto.

Tudi novi, tokrat že četrti album The Breeders je produciral Steve Albini. O vzrokih, zakaj se je že drugič obrnila nanj, razmišlja takole: »Všeč mi je. Najprej zato, ker snema analogno, za kar se tudi sama navdušujem. Ne morem reči, da sovražim digitalno, toda večina ljudi sovraži analogno. Toda Albini je eden redkih, ki še dela tako. Še vedno sem mnenja, da je čudno snemati digitalno, je nenaravno, ker je dimenzija časa vzeta iz enačbe. To je tako, kot če bi vklopil kitaro v kalkulator … Sam se nima za producenta, to so zanj tisti, ki delajo v založbah, PR, ljudje, ki želijo več tamburice v miksu … Albini ni producent, on snema.«

Novi album je žanrsko pester, od pesmi do pesmi se konceptualno zapisujeta njena glasbena in življenjska zgodba. Trinajst pesmi je pisanih v maniri popolne pop pesmi, lirika pa še vedno ostaja njena šibka točka. Nič novega pravzaprav, tudi sama se s tem sploh ne obremenjuje. Tako že v uvodni, sveži in poskočni pesmi v slogu kakšnega Mobyja kar enajstkrat ponovi naslov I can feel it!, ki je tudi lajtmotiv skladbe. »Resnično sem se hotela potruditi pri besedilih, ampak list papirja je vse do snemanja ostal prazen in nedotaknjen. Nič …«

Novi album Mountain Battles zveni raznovrstno in sproščujoče dobro. In res je … I can feel it!!

Varja Velikonja