Leones Negros

Zgodovine nam ne morejo prepovedati

Mehiška reggae skupina Leones Negros iz zvezne države Queretaro je v okviru evropske turneje obiskala Slovenijo − 19. julija bodo nastopili še na festivalu Soča Reggae Riversplash, naslednji dan pa bodo obiskali novogoriško Mostovno.

Ob tej priliki mi je Elton García oziroma MC L2NMAN prek elektronske pošte odgovoril na nekaj vprašanj. Po izobrazbi je pravnik z magisterijem iz filozofije, diplomiral je iz ustavnega prava, vendar večino svoje aktivnosti usmerja v delovanje skupine Leones Negros, ki jo vodi z bratom Oliverjem. Doslej so izdali tri plošče, Elton pa je tudi avtor knjige Dekolonizacija, zahteve in nepokorščina, v kateri obravnava zgodovinske krivice, ki so se zgodile mehiškim Indijancem. V skupini poje in igra trobento ter vrsto starih mehiških indijanskih instrumentov.

Reggae običajno povezujemo z Jamajko ali vsaj angleško govorečimi karibskimi državami. Kje pa so izvori mehiške reggae glasbe?

Etnični izvori mehiškega reggaeja so v karibskem delu naše države, predvsem zveznih državah Quintana Roo in Jukatan, ki mejita na Karibsko morje in Srednjo Ameriko. Poleg geografije ju zaznamuje tudi prisotnost močne črnske skupnosti in ljudstva Garifuna, ki so mešanci med Indijanci in karibskimi črnci. Na tem območju še danes obstajajo majevske reggae skupine, ki izvajajo glasbo v ritmu mayapan. Ena takih je Santo Santiago. Kot urbana mehiška glasba pa se je reggae rodil tudi v prestolnici Ciudad de Mexico. Ariel Almeida, eden prvih takšnih glasbenikov v glavnem mestu, mi je nekoč dejal, da sta med prvimi reggae skupinami na začetku osemdesetih obstajali Splash in Arbol. V šestdesetih so bili celo skupine in glasbeniki, ki so igrali ska kot predhodnico reggaeja. Na primer orkester Toña Quirasca ali pop pevka Mayte Gaos. Reggae kot mehiški urbani glasbeni stil je torej nekakšna mešanica glasbenih entuziastov iz sedemdesetih in osemdesetih ter vplivov hipijevske in psihedelične generacije iz šestdesetih let.

Ena od pesmi z zadnje plošče se imenuje Temascal. Mi lahko poveš kaj več o tem obredu?

Gre za skladbo, v kateri pojemo o temaskalu, ki je očiščevalni ritual in obstaja že iz časov naših prednikov. V njem človek simbolično umre in se na novo rodi. Vrnemo se v temačno maternico naše matere zemlje Tonantzin. Obred poteka v istoimenskem prostoru, torej temaskalu, ki je običajno zgrajen iz blata, podoben je iglujem, postavljen pa je po pravilih astronomije, proti sončnemu vzhodu. V njem so štirje razžarjeni kamni, ki po srednjeameriških verovanjih predstavljajo štiri strani sveta in kjer so prisotni štirje naravni elementi – zemlja, voda, zrak in ogenj. Nanje se polaga posebna zmes iz zdravilnih rastlin. Potem se poje in govori, včasih se ponudi tudi sadje, naše kaktusovo vino pulque, vodo in glasbo.

Ponekod uporabljajo tudi marihuano in halucinogene rastline. Ali ni to prepovedano?

Te rastline uporabljajo v temaskalih, ki so namenjeni meditaciji. Kot zdravilni ritual izhaja že iz obdobij naših davnih prednikov in je bil tudi na seznamu originalne farmakopeje Anahuaka, kot se je v jeziku náhuatl imenoval naš kontinent. Uporaba naravne medicine iz rastlin je pri nas že dolgo del nekega naravnega procesa, ki ga zaradi njegovih zdravilnih ali halucinogenih lastnosti ni mogoče cenzurirati. Problem drog in kaznovanje njihove uporabe sta nastala v zahodni dekadenci. Zdravilne rastline s halucinogenimi učinki uporabljajo predvsem v tistih temaskalih, ki so namenjeni viziji in sprostitvi. Današnja Mehika pa z zakoni ne priznava tega in ne ignorira le praks temaskalov, ampak tudi večino drugega tradicionalnega zdravljenja in vedenja, saj naj bi šlo za nekakšne »indijanske stvari«. Uporaba rastlin, kot so marihuana, peyote ali ayahuasca, ima v teh obredih navsezadnje tudi liturgične in božanske funkcije. Naših spominov nam ne morejo prepovedati pa tudi naše zgodovine ne.

Subcomandante Marcos je Che Guevara današnjega časa. Kako ti gledaš nanj?

V semiotičnem pomenu je Marcos res ikona upora in revolucije, kot je še vedno Che Guevara. Oba sta romantični podobi gverilcev poetov in s tem zelo atraktivna za kolektivno razumevanje. V zgodovinskem smislu pa gre za dve zelo različni osebi, ki imata tudi različne družbene učinke. Na Marcosa gledam kot na nujnega bojevitega filozofa, ki je s svojimi zahtevami po vrnitvi političnih pravic zbudil našo generacijo in ji odprl oči.

Zadnjič je neki mehiški novinar v Sloveniji dejal, da je v Chiapasu »moda minila, problemi pa so ostali«. Kaj meniš o današnjem vplivu Subcomandanta Marcosa?

Zapatizem ni samo Marcos in tudi njegova vojska EZLN ne. Pri zapatizmu gre za nekaj globljega, ki ni moda, ampak paradigma, kot bi dejal Thomas Kuhn. Gre za neko originalno zgodovinsko stvaritev, ki je lastna Ameriki, pomeni pa drugačen pogled na svet od tistega, ki ga ponuja razviti svet. Pomeni prizadevanja za popravo krivic kolonizacije in zahteve po pravicah biti drugačen. V očeh kolonizatorjev je moda res minila, kajti ko sem Marcosa nekoč ob obisku Queretara vprašal, kaj manjka Mehiki, da bi se njeni ljudje zavedli nujnosti političnih, zgodovinskih in družbenih sprememb, in če nismo morda na robu narodne tragedije, mi je odgovoril, da je ta tragedija že tu. Živimo v njej, vendar se večina tega niti ne zaveda, še posebno srednji in višji razred, ki ne delita žalosti Indijancev in revnih slojev. Enačiti zapatizem samo z Marcosom je tako, kot bi se ukvarjali le z vrhom ledene gore.

Si bral knjigo Marcos' Fashion vašega pisatelja Edgarda Bermeja?

Sem. To je dober roman, v katerem avtor podvomi o legitimnosti revolucij in njihovih vzrokov. Dobra literatura, ki nas sili v razmislek, na splošno pa velja, da intelektualci ne občutijo mehiške tragedije na svoji koži.

Pa se je situacija v Chiapasu po zapatistični vstaji kaj izboljšala?

Brez dvoma. Mehika po 1. januarju 1994 ni več ista. Upor je pokazal na pravo panoramo različnih idej, na upanje in dostojanstvo. Še posebno naši generaciji so odprli oči. V času, ko je uradna politika govorila o tem, kako država sledi prvemu svetu, so se dvignili Maji v Chiapasu ter vsemu svetu pokazali zgodovinske krivice in vse tisto, kar jim razviti svet še vedno dolguje, in to predvsem na področju zgodovine, družbe, politike in človeških pogojev za življenje. Na žalost se položaj za te Indijance ni bistveno izboljšal. Prav tako ne za mestice, ki so v večini. Država je zapatiste izigrala. Politične skupine v kongresu ne spoštujejo dogovora iz San Andresa, kjer je bilo podpisano premirje, da bi se medtem uredile razmere na področju lastništva zemlje, izobraževanja, demokracije, svobode, neodvisnosti in sodstva. Ponekod je celo še slabše. Današnja Mehika pod vodstvom nezakonitega predsednika, ki je na oblast prišel z volilno prevaro, trpi zaradi nepravičnosti in negotovosti. Močne skrajno desničarske skupine so izigrale ljudsko voljo, prišle na oblast in z njo državo oddaljile od današnje latinskoameriške realnosti, ki se kaže v številnih levih vladah. Mehiška levica je razdvojena in neoblikovana. S temi razmerami se je celo Subcomandante Marcos zapletel na zelo sumljiv način.

Po izobrazbi si pravnik z diplomo, ustvarjaš pa reggae. Precej nenavadna kombinacija. Kako ti uspeva?

Nenavadno je predvsem to, da se ljudje ukalupijo ter specializirajo v svojih poklicih in s tem izgubijo priložnost, da bi preizkusili tudi druge stvari in si širili obzorje. Advokaturo imam v svoji pisarni. V njej sem na voljo za ljudi, ki me potrebujejo. Ob tem pa končujem še doktorat iz filozofije o drugačni zgodovini Amerike. Kulturni aktivizem me je pripeljal do tega, da že osem let delujem v glasbi in kulturi.

In kje vidiš svojo prihodnost? V odvetništvu ali glasbi?

V obeh. Življenja ne mislim ločevati. Je eno samo.

V svoji knjigi veliko pišeš o babilonu, negativni strani zahodne civilizacije. Pa je v njej mogoče najti tudi kaj pozitivnega?

Pri nas, ki smo bili kolonizirani, iskanje boljšega življenja v današnjem sistemu na žalost pomeni, kot pravi Eduardo Galeano, »biti kot oni«. Se pravi živeti po pravilih babilona, to pa za Latinskoameričane groteskno pomeni kopirati prvi svet. Želijo si, da bi jih ta svet sprejel. Pozitivne stvari niso povezane s civilizacijo, ampak z ljudmi, njihovimi srci in zavestjo.

Leta 1992 so v Latinski Ameriki zelo protestirali proti evropskemu pojmu »odkritje Amerike«, tako da je na koncu prevladalo poimenovanje »srečanje dveh svetov«. Kako ti gledaš na prelomni 12. oktober 1492, ki je s Kolumbovim prihodom tako zelo zaznamoval svet?

To je ena od tem, ki pomeni črno piko v zgodovini človeštva. Od tistega dne naprej se je v naslednjih 150 letih zgodil največji pokol, neposredni ali posredni, v človeštvu. Sem je treba šteti tudi epidemije, suženjstvo, genocid … Vse to se zdaj skuša nekako polakirati z uporabo politično korektnih pojmov, kot sta »srečanje dveh svetov« ali »mešanje«. Ampak vse do danes velja, da ni šlo za nobeno menjavo ali srečanje, ampak za kolonizacijo in krajo izvornih kultur, ki so obstajale že nekaj tisoč let prej. Čeprav je Amerika danes mešani kontinent, še vedno ne moremo govoriti o srečanju dveh svetov, saj je tisti starodavni, ki je preživel v vsej tej zgodovini, že na robu izginotja. Izginjajo celotni narodi. Pred kratkim sem bral, da so se zadnji preživeli Indijanci iz plemena Kiliwa na severu Mehike odločili, da svojega jezika ne bodo več prenašali na potomce. In sva spet pri Marcosu: smo sredi tragedije, ki se je začela 12. oktobra 1492 in še danes zahteva svoje žrtve.

Leones Negros ste nastopili tudi na Kubi in snemali z njihovimi glasbeniki. Kako gledate na tamkajšnjo situacijo?

Naša izkušnja s Kubo je precej kontradiktorna. Po eni strani smo imeli možnost doživeti tamkajšnjo realnost od znotraj, a še vedno pod vlado Fidela Castra. Bilo je srečanje z latinskoameriško utopijo. Čudovito je bilo videti, kako so v socializmu urejene osnovne življenjske potrebe, kot so izobraževanje, prehrana, zdravstvo, torej nekaj, kar je kapitalistični Mehiki neznano. Po drugi strani pa omejevanje svoboščin izničuje pridobitve kubanskega sistema. Kljub temu je Kuba velik zgodovinski primer, kako se je z ljudskimi vladami treba zoperstaviti osvajalcem Amerike.

In kaj meniš o Fidelu Castru?

On pooseblja zgodovino vse te dobe v Latinski Ameriki. Osebno ga zelo spoštujem in cenim, postavljam pa ga v zgodovinske okvire. Vidim ga kot začetnika neke revolucije in arhitekta sanj, ki se je upal zoperstaviti požrešnemu imperiju ZDA. Vendar pa naravna zloraba oblasti od novih generacij zahteva, da v družbi iščejo nove revolucije. Zdi se mi, da so uspehi nekdanje Fidelove revolucije že precej oddaljeni od novih kubanskih generacij, ki iščejo nove izzive in jih morajo tudi sami najti.

Kako boste prišli v Slovenijo? Ste dobili kakšno uradno podporo?

V Slovenijo prihajamo na svoje stroške. Pot smo si plačali sami, predvsem s pomočjo naših družin in s simbolično podporo oddelka za kulturo mesta Queretaro. Za pomoč smo prosili tudi državo, toda institucionalni tehnokrati so nas zavrnili z utemeljitvijo, da »Leones Negros niso mehiška folklorna glasbena skupina, ta država pa ne more podpirati reggae skupin«. Diskriminacija in ignoranca ljudi na naši oblasti je žalostna.

Ste že sploh kdaj bili v Evropi? Kaj pričakujete od obiska Slovenije?

To je naše prvo potovanje v Evropo, s Slovenci pa želimo deliti drugačno zgodovino, našo zgodovino in ne tiste naših osvajalcev. Hočemo deliti zgodovino Levov in se ob tem kaj naučiti tudi iz vaše čudovite kulture ter diaspor, s katerimi prek reggaeja širimo lepšo in odgovornejšo vizijo našega sveta.

Marko Jenšterle