Louzine

Sveže iz tovarne

Umetniški kolektiv Louzine obstaja kot uradno registrirano društvo L'Usine od leta 1998, toda zgodba magrebskih kreativcev se je začela že v prvi polovici 90. let, ko so zasedli podrtijo v južnem pariškem predmestju Arcueil; preuredili so jo v prostor za proizvodnjo glasbe in drugih umetnosti ter druženje in bivanje delavcev. Letos je izšla kompilacijska plošča Sortie d'Usine z DVD-jem z dokumentarnim filmom Bled musique a l'Usine (Deželna glasba Tovarne) v režiji Samie Chale in Sida Ahmeda Semiana. Po desetletju uspešnega javnega delovanja je obstoj kolektiva nekdanjih skvoterjev, sedanjih najemnikov, ogrožen, ker nameravajo lastniki posest prodati.

»Poimenovali smo se Louzine, ker delujemo v starem tovarniškem obratu pa tudi zaradi simbolizma dela v tovarni. Smo namreč priseljenci – in priseljenci prihajajo delat v tovarne. Čeprav izdelujemo nekoristne izdelke, kot so slike in glasba, je to vendarle tovarna,« pripoveduje glavna gonilna sila Hocine Boukella (brat Youcefa Boukelle, člana kultne alžirske rock skupine T 34 in francoskega Orchestre National de Barbes). Sredi 80. let ga je iz Alžirije v Francijo prinesel podiplomski študij biologije, delal pa je vse po vrsti »od desne proti levi«, kot pravi, in se umetniško izražal predvsem kot karikaturist pod psevdonimom Elho, pozneje je pisal in risal za različne magrebske izvajalce (ONB, Djamel Laroussi, Gnawa Diffusion, Takfarinas idr.), v drugi polovici 90. let je ustanovil tudi lastno skupino Cheikh Sidi Bemol, ki ima že obsežno diskografijo (Cheikh Sidi Bemol, 1998; Live a Alger, 2000; El Bandi, 2003; Gourbi rock, 2007). »Cheikh Sidi Bemol je koncept svobodne glasbe; pesmi sem napisal že davno, ne zase, za druge, a nisem našel nikogar, ki bi jih izvajal, zato sem sam ustanovil skupino in začel peti. Zdaj smo štirje, kot The Beatles. Alžirski novinar Aziz Smati si je za nas izmislil izraz gourbi rock (pogojno barakarski rock; op. p.). Menim, da je ta termin odličen, saj je res kot gourbi: narejen je iz vsega živega, opeke in lepenke, pločevine in lesa, malo vsega, a vendar je hiša, dom, v katerem živijo ljudje. Tudi mi smo nekaj takega, igramo rock, blues, melhun, šaabi in še kaj, notri najdemo neskončno stvari, a vendar je to rock, čeprav tipično alžirski. Ko ga slišimo, takoj vemo, da prihaja od tam.«

Umetniki skupnosti Louzine so večinoma iz Alžirije. Čeprav velja, da so »bledarji« (iz ar. beled, 'dežela', 'domovina'), torej novi prišleki iz »bleda« (rodnih magrebskih dežel), je druščina v resnici pisana zmes priseljenskih generacij od 60. let naprej, premore pa tudi izseljence, priseljence in naseljence iz drugih dežel Sredozemlja, recimo Francije. Vse seveda druži takšen ali drugačen eksil, med vrsticami spominov in pogovorov ter anekdot o zgodah in nezgodah z dokumenti pa razberemo, da bi lahko z nekaj spekulacije enega od vzrokov za nastanek skvota Louzine okoli leta 1994 našli tudi v stari in novi ilegalni imigraciji: v tistem obdobju je namreč veliko dolgoletnih priseljencev izgubilo pravico do bivanja v Franciji, zaradi krvavih dogodkov v Alžiriji je prišlo tudi precej novih, ki dokumentov niso dobili. »Kitarist Mustafa je imel nekega dne res vsega vrh glave,« pripoveduje Hocine. »Po nekem špilu sva šla ponoči mimo prefekture, zunaj so stali policisti. Rekel mi je: 'Dost mam! Javit se grem policiji.' Stopil je k policistki in rekel: 'Dober večer, gospa, veste, nimam dokumentov, sem ilegalni priseljenec, zato se vam javljam.' Ona mu je rekla: 'Veste kaj, gospod, pojdite domov, dobro se naspite, dobro premislite, in če boste jutri še enako razpoloženi, se mi javite.' Čez ramo mu je visela kitara. /.../ Srečo imamo, da opravljamo poklic, zaradi katerega nas morda gledajo in obravnavajo drugače.«

Skupina Gaada Diwane De Bechar je nastala v drugi polovici 90. let iz spontanih divanov (muziciranj) v družabnih prostorih delavcev Louzine, do zdaj pa je izdala dva albuma, Diwane de Bechar leta 1998 in Ziara leta 2003. »Gaada pomeni 'sesti skupaj', je podoba časa: radi si vzamemo čas,« razlaga pevec, violinist in gembrist Tayeb Laoufi. »Diwane je slog gnawa, kakor ga kličemo v Alžiriji, Bešar pa mesto, od koder sva dva od treh ustanovnih članov. Stvari ne delamo po predvidenih vzorcih, ljudje prihajajo in odhajajo, zdaj nas je okoli sedem, osem. Instrumentalno je zasedba pestra in inventivna, enako tudi glasbeno, besedila pa so tradicionalna, saj so res lepa. Nastali smo po naključju, iz divanov, to je spontanih glasbenih srečanj, ki so se dogajali v Louzine.«

V zdelani, a z ljubeznijo vzdrževani stavbi ob progi je našel zatočišče tudi nekdaj cenjen alžirski kabilski kantavtor, ki deluje pod imenom Azenzar. Prvi album je izšel že davnega leta 1981, drugi šele lani. »Azenzar pomeni žarek svetlobe,« pripoveduje Momoh. »Z glasbo sem se začel zares ukvarjati leta 1977, skupaj s prijateljem, s katerim sva ustanovila Azenzar. Leta 1977 zato, ker sva tedaj posnela prvo ploščo, singel. Leta 1981 sva posnela prvi album, najina skupina je medtem pridobila sloves, vabili so naju povsod. Ves čas pa je bilo to tudi garanje zaradi tehničnih težav in težav z osebjem. Leta 1984 sva imela zadnji koncert, v Parizu, potrudil sem se, da sem povabil kar se da veliko ljudi iz posla, časnikarjev, televizijcev itd., a niso prišli. Razočaranje je bilo ogromno, dovolj sem imel vsega. Odločil sem se, da za šest mesecev preneham in se malo razgledam, a naneslo je tako, da sem tedaj to poglavje zaprl za dvajset let. Dvajset let se nisem ukvarjal z glasbo. In potem ... ne vem: čudež! Nekega jutra sem se zbudil ter si želel poslušati glasbo. Spet sem ugotovil, da je glasba nekaj čudovitega, da se da ustvarjati ... To mi je vzbudilo željo ne le po poslušanju, temveč tudi po igranju.«

Kantavtorica Samira Brahmia se je rodila na severovzhodu Francije, a je odraščala v prestolnici Alžirije, kjer je študirala politehniko in potem ekološke znanosti. »Od nekdaj sem rada pela, večkrat sem pela na raznih majhnih slavjih, moja pot glasbenice pa se je zares začela v filmu L'autre monde v režiji Merzaka Allouacha; glasbo za film so namreč spisali Gnawa diffusion, to mi je omogočilo, da me je občinstvo odkrilo. Sčasoma sem prišla v Pariz. Ne bi se zapirala v določen slog, ampak lahko bi rekli, da igram pop, world, pojem v treh jezikih: arabščini, angleščini in francoščini. Sprva sem pisala samo v angleščini. Mislim, da zato, ker sem pisala o stvareh, ki si jih nisem upala povedati v arabščini. Zdaj pišem tudi v arabščini, o stvareh, ki smo jih preživeli v črnem desetletju, a začinjeno s humorjem. Mislim, da je to naš način upora.«

Samia Diar je mlajša kantavtorica iz Annabe, ki je kariero začela v Alžiriji, kjer je igrala z več zasedbami. »V Louzine vadimo že nekaj let, takoj od začetka, ko sem prišla v Francijo leta 2002 in potrebovala prostor za vaje. Našla sem tega, super poceni. Tedaj nisem delala, torej nisem imela sredstev, Hocine mi je takoj odprl vrata, rekel, da 'ni problema, bo že, počuti se kot doma'. Tako sem lahko delala, zbrala skupino in dostojno nastopala, saj sem se za nastop imela kje pripraviti. Skratka, prva vrata so se mi odprla v Louzine, tu sem lahko naredila prve korake, se srečala z glasbeniki, umetniki, pesniki, slikarji.«

Yaness, »maghrebska zlitina, osnovana na strasti in prijateljstvu«, je sveža skupina šestih mlajših muzikantov pod vodstvom Ahmeda Lasferja. »Čeprav ne živimo v Louzine, je tu naš dom, kjer lahko ustvarjamo v miru, ne da bi gledali na uro. Poleg tega tu srečamo veliko zelo zanimivih, ustvarjalnih ljudi, vsi smo v bistvu ena sama velika družina. Srečujemo se, si prepuščamo stvari, pomagamo.«

Zasedba Zerda združuje mlajše in starejše glasbenike in glasbe v world zlitino, lani je izdala prvenec. »Pred leti, ko še nismo imeli bobnarja, je z nami večkrat igral Amine, ki je tonski tehnik Louzine, na turneje hodi z vsemi tukajšnjimi izvajalci. Amine je imel redne stike z Louzine in s Hocinom, in ko smo iskali prostor za vaje in delo, smo ga dobili tu. Za nas je bilo krasno, ker smo vstopili v povsem nov svet: tukaj je meka magrebske fuzije, zame. Sem bodo hodili romat!«

Med približno sto umetniki, ki delujejo v Louzine, najdemo še bend Fatima groove, ki združuje raznolike maghrebske, francoske in afriške glasbenike, »nagnjene k popularnim godbam in jazzovski improvizaciji«, francosko pop rock zasedbo Paname Tropical, ki obstaja že več kot desetletje in ima tudi že zajetno diskografijo, skupino Djelsa, ki igra »šaabi blues in gnawa jazz«, pevko Mamio Cherif, ki trdi, da je »raïju in jazzu skupen blues«, devetčlansko fusion zasedbo z vseh vetrov Djmawi Africa in rockerje iz kazbe El Gafla. V tamkajšnjih studiih in ateljejih deluje tudi nekaj resnično internih zasedb in hišnih glasbenikov. Basist Hichem Takaoute, ki je prišel v Francijo pri treh letih, igra, denimo, v zasedbah Cheikh Sidi Bemol in Thalweg, pred kratkim je ustanovil tudi lastno zasedbo Zalamite, ki se poigrava z reggaejem. Tudi Thalweg je hišna skupina novega tisočletja, ki eksperimentalno združuje keltske in berberske godbe, ustanovni člani so člani tudi drugih zasedb Louzine, denimo Hocine Boukella in pihalec Manu le Huezec, ki je igral z Urban Sax in Garcons Bouchers. V kolektivu so se kalili tudi nekateri znani stari mački francoske in magrebske scene, denimo Akli D, Djamel Laroussi in ne nazadnje Orchestre National de Barbes (glej Ocene), ki je nastal na divanih v skvotu Louzine in je poleg Hocina Boukkele in založnika Hannija Ryada (Samarkand) ustanovni član društva L'Usine.

»Nič nič / Spal je na tirih / s podganami za sosede / brez strehe, brez naslova / ničesar ni imel / Se ga spomniš? / Enkrat pristaniški delavec, drugič smetar / včasih pijanec ... / Prijatelji s postaje / so ga klicali Nič / Klicali so ga Nič ...« (Walou Walou, Cheikh Sidi Bemol)

TC Lejla Bin Nur

Viri

DVD in CD Sortie d'Usine

www.louzine.net

zembrekofficiel.canalblog.com

www.bledconnexion.com