Mark Lanegan

Mož v senci

Ime Mark Lanegan se med glasbenimi sladokusci izgovarja s spoštovanjem. Predvsem zaradi njegovega globokega, barvitega, vase potegnjenega glasu, ki ga je mogoče prepoznati med tisoči drugih. Težava je le, da zadnja leta raje le sodeluje, kot da bi sestavil trdno zasedbo in se postavil na prvo frontno črto. Tako ostaja znotraj ljubiteljskih krogov.

Zato pa je Mark Lanegan dobro desetletje stal v ospredju v skupini Screaming Trees, ki je krojila ozadje t. i. grungea. Kljub silni želji se niso nikoli prebili v ospredje, med velike štiri – Nirvano, Pearl Jam, Alice In Chains, Soundgarden. Delali so s producenti, ki naj bi jim to zagotovili, a se ta skok kar ni zgodil. Poleg tega so v skupini stalno vladale napetosti, kar lahko pripišemo njegovemu problematičnemu odraščanju, težavam z drogo (pri osemnajstih je bil že v rehabilitacijskem centru) in alkoholom, ter končno glasbena razhajanja. Brata Conners sta bila v skupini rockovski pol, Mark pa se je nagibal tudi k drugim zvrstem, predvsem nazaj, v ameriško tradicijo bluesa in countryja. Ko v Screaming Trees ni našel sorodnih duš za tovrstna raziskovanja, je poskusil celo s Chrisom Novoselicem in Kurtom Cobainom. Skupaj naj bi posneli napol akustični maksi singel, a zdi se, da so prehiteli sami sebe. Od vsega je ostal en posnetek, priredba tradicionalne Where Did You Sleep Last Night?, ki se je znašel na njegovem prvem solističnem albumu, The Winding Sheet (1990). Počakati je bilo treba še tri leta, in sicer do nastopa Nirvane na MTV. Takrat je Laneganova izjava, da med hardrockovskim in akustičnim folk pristopom ne dela razlike, dobila veljavo in potrditev. Sta le dve plati iste stvari. K vsemu pristopa z isto intenzivnostjo in predanostjo. Kar je kasneje še večkrat pokazal in dokazal in to počne še danes. Po zaslugi meteorskega uspeha Nirvane so prosperirale še preostale skupine iz Seattla in okolice. Screaming Trees so hitro podpisali za veliko založbo, za film Singles (poslovenjen v Ne mečte se stran) so prispevali pesem Nearly Lost You in dosegli velik komercialni uspeh, ki pa ga niso znali, zmogli nadgraditi. Tako so bili vložki v skupino kmalu večji od prihodkov. Leta 1996 so se razšli.

Mark Lanegan se je torej že v času Screaming Trees rad oddaljil od pravovernega grungea. Doslej je posnel in objavil vrsto odličnih solističnih plošč, šele tako je lahko poudaril svoj karakter, šele ob spremljavi, oguljeni do bistva, je njegov hrapavi, od cigaret in žganih pijač utrjen glas prišel v ospredje. Ampak prav v zadnjih letih je ta dva obraza, dve plati svojega početja še razširil, spustil se je v številna sodelovanja. Najprej ga je na svoja znamenita puščavska snemanja (Desert Sessions) povabil Josh Homme. Tam so mu ustrezala hitra in spontana uresničevanja zamisli. Kmalu se je pridružil Queens Of The Stone Age. Ko so bili ti na turneji, sta se on in Nick Oliveri popoldne pred koncertom rada ponujala v lokalni ploščarni za akustični nastop.

Sodelovanja so se od takrat množila. Sorodno dušo je ponovno našel v Gregu Dulliju. Delita podobno usodo, tudi Greg je dolga leta vodil zasedbo, ki ni prestopila meje širše priljubljenih skupin in je vedno stala v senci velikih štirih – Afghan Whigs. Po razpadu se je tudi on vezal v različne zasedbe in v eno od teh, Twilight Singers, zvabil Marka kot gostujočega pevca. Nedavno sta dolgoletno prijateljstvo potrdila še s skupino Gutter Twins. Njun prispevek je tokrat, na plošči Saturnalia, enakovreden in se večinoma naslanja na stare dobre čase. Krog znanstev je sklenjen tudi prek prekmurskih Psycho-Path! Nastopili so kot predskupina na koncertu Queens Of The Stone Age v ljubljanskih Križankah; takrat je Mark edinkrat pel pri nas. Bobnar pri Twilight Singers, Bobby Macintyre, pa je produciral aktualni album Prekmurcev (glej Musko, št. 3-4/08).

Običajno je tako, da z leti ustvarjalnost uplahne, premori med posameznimi izdajami se podaljšujejo, vse težje je vzdrževati začetno svežino in zanos. Za Lanegana to ne drži. V zadnjih letih je še pospešil dejavnost, jo razširil na področja, na videz nesprejemljiva, a je vedno obdržal visoko raven prepričljivosti. Raznovrsten in z vseh vetrov narejen album je Bubblegum, prvi in edini doslej, ki ga je posnel s »svojo« skupino. Narekovaji so tu zato, ker spremljevalni glasbeniki ne tvorijo trdne zasedbe, večina jih je bila pri roki na puščavskih snemanjih in ad hoc so postali člani Mark Lanegan Banda. Zbirka pesmi na tej plošči bi lahko hitro postala zmešnjava vseh mogočih pristopov, če jih Lanegan ne bi držal skupaj s hrapavim baritonom. Če je prej oba pristopa držal narazen − Screaming Trees so bili večinoma zvesti električnim kitaram − so njegove solistične plošče vsaj intimne, izpovedne, če že ne akustične. Rad pove, da besedila večinoma piše po lastnih izkušnjah. Govorijo o prekletstvu omame, o usodni ljubezni, iskanju in begu ter kakopak smrti.

Če je PJ Harvey še nekako logična izbira in se v duetu odlično dopolnjujeta v dveh pesmih na Bubblegum, je pred koncertom Queens Of The Stone Age v Edinburgu poskrbel za manjše presenečenje. Vsaj na papirju ne gre skupaj – nekdanja pevka v melanholičnem ansamblu Belle and Sebastian in ameriški rocker. Toda z Isobel Campbell sta takoj izrazila medsebojno spoštovanje, beseda je dala besedo in kmalu je nastal album Ballad Of The Broken Seas, in to kar na daljavo. Isobel živi na Škotskem, Mark v Los Angelesu, zamisli sta si pošiljala prek elektronske pošte in potem vse skupaj realizirala v nekaj dneh. Akustični country and western s simfoničnimi aranžmaji, izposojenimi pri Burtu Bacharachu, prikliče v spomin znameniti duet Lee Hazlewood-Nancy Sinatra. Le da je v sodobni različici vse pesmi spisalo dekle, Mark pa jih je znal interpretirati tako, kot da so njegove. Prav pred kratkim se je zgodilo še nadaljevanje tega sodelovanja zveri in lepotice. Po poslušanju plošče Sunday At Devil Dirt še enkrat ugotovimo, kako dober interpret je on, Isobel pa boljša avtorica, kot se zdi po poslušanju njenih solističnih plošč.

Naslednje, morda presenetljivo povabilo je prišlo s strani angleškega producentskega dua Soulsavers. Rich Machin in Ian Glover sta ga privabila z odprtostjo, daleč od tega, da bi ustvarjala le sodobno plesno glasbo. Že njun prvi album je krasil vokal z drugega sveta, Josh Haden je sin jazzista Charlesa Hadena, sicer pa kitarist in pevec v eni najtišjih skupin na svetu, Spain. Na drugem albumu It's Not How Far You Fall It's The Way You Land Lanegan poje osem od enajstih pesmi, ki se razprostirajo od globokega groova v Revival do počasne soulovske izpovedi Jesus Of Nothing.

Ne tako fatalen kot Johnny Cash, ne eleganten kot Leonard Cohen, ne obešenjaški kot Tom Waits, a tu nekje je Mark Lanegan našel svoj glas. Čas bi bil, da se omenjenim približa še po statusu.

Janez Golič

ISOBEL CAMPBELL and MARK LANEGAN

Sunday At Devil Dirt

V2, 2008

Na drugi plošči Sunday At Devil Dirt sta Isobel Campbell in Mark Lanegan poglobila vtiranje v koreninice ameriške godbe in v turobne, zapeljive, žalostne in srhljive pesmi imenitno vnesla spoj mehkobe in robatosti, ki še vedno koketira z dediščino pokojnega Leeja Hazelwooda v znamenitem duetu z Nancy Sinatra. Hkrati pa se v bolj sodobni prizmi naslanjata na morilske balade Nicka Cava, čeprav v njih ni srhljivosti, temveč prej hrepenenje, brezglavo vandranje, iskanja, bolečina, izguba vere, skratka klasična grenko-kisla ubesedovanja trpke strani človekove duše, ki se upesnjuje predvsem skozi globok, presenetljivo močan, že skorajda croonerski vokal Marka Lanegana, ki izpoveduje besedila Isobel Campbell. Slednja se tokrat z glasom izraziteje umakne v ozadje kot tih, nežen in lebdeč šepet v funkciji podvajanja in poudarjanja, predvsem pa kot kontrast temačnim globočinam njegovega vokala, ki je v letih, ko se je otresel raznih samodestruktivnih nagnjenj po vpetju njegovih Screaming Trees v medijsko agonijo grungea in sodelovanju s Queens Of The Stone Age, pridobil moč, globino in hkrati mehkobo. S tem je izgubil raskavost, ki smo je bili vajeni v zadnjih letih. Zdi se celo, da brez njega te pesmi ne bi mogle zaživeti v svoji celovitosti in dobiti značaja koreninaste ameriške godbe, v katero Isobel Campbell vnaša mehko pop senzibilnost in spevnost, občutek skrajnega romanticizma, ki žal v preveč klišejski liriki in metaforiki izpodbija izpovedno moč skladb ter redči njihovo usedlino. Duet praktično nadaljuje tam, kjer je končal s prvencem Ballad Of The Broken Seas iz leta 2006, torej z brkljanjem po dediščini bolj turobno in temačno zveneče folk glasbe tako britanskega otočja kot ameriških ruralnih predelov. V vse to tokrat vtreta precej raskavih, rezkih bluesovskih kitar, zamaknjenih, rahlo okornih ritmov in mehkejših godalnih aranžmajev, ki spominjajo na godalne producentske aranžmaje pop glasbe iz šestdesetih. Občasno se razpre tudi lahna in ponekod celo nerodna, malce sluzasta jazzovska senzibilnost, celo po Morriconeju dišeča filmska glasba, ki se odstira v nekaterih kitarskih linijah in zvoku. Problem pričujoče plošče je pravzaprav v ponavljanju forme prvenca in ne v odstopanju od nastavkov, ki pretirano stavijo na kontrastnost med obema glasovoma in izrazoma, s tem pa v želji izpostaviti neko erotično napetost vse skupaj zapade v osladnost. Kljub temu da gre za povprečno stvaritev v morju današnjih sodobnih piscev pesmi, ki se naslanjajo na hrepenečo bolečino v objemu žametne temačnosti, gre vseeno za glasbo, nihajočo nekje med baladami, žalostinkami, uspavankami in lahkotnem poplesavanju, ob kateri je vredno včasih prižgati svečo in spiti deci mrliške črnine …

Luka Zagoričnik