Primož Parovel

Harmonika osvaja svet

Živi razpet med Tajvanom, Nemčijo in Slovenijo. In predvsem živi z in za harmoniko. Po končani srednji glasbeni šoli v Ljubljani je študij nadaljeval v Nemčiji in na Finskem pri najuglednejših pedagogih in že kot študent navezoval stike s skladatelji ter se posvečal sodobni glasbi in nenavadnim projektom. To pot nadaljuje in gradi povsod, kjer v določenem trenutku živi in deluje.

Pogovarjala sva se ob njegovem spomladanskem postanku v Sloveniji, ko je na tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov kot član žirije ocenjeval harmonikarje. Bil je ravno na turneji v Nemčiji, kjer je pripravljal dva nastopa z enim najbolj znanih tamkajšnjih pantomimikov, Haraldom Seimejem.

Spoznala naju je gospa, ki se je pri meni učila harmoniko. Gospoda Seimeja je povabila na moj koncert, tam ga je prevzelo spoznanje, česa vse je harmonika zmožna, in tako je letos v okviru koncertnega cikla Imaginata Jena prišlo do programa, kjer bova združila najini umetnosti. S svojega muzikalnega stališča sem se odločil osvetliti tango, ki je trenutno zelo aktualen, vendar je večina izvajanih skladateljev precej stereotipna, zato sem iskanje malo razširil. Našel sem marsikaj zanimivega pri Stravinskem, Satieju, Cageu in Tiensuuju. Nemški skladatelj Volker Heyn je pod vplivom tanga nueva napisal Quetsch, povsem sodobno skladbo s šumi, v kateri je le slutiti elemente tanga, medtem ko je japonski skladatelj Maki Ishi v skladbi Tango Prism zelo znani temi tangov spustil skozi prizmo, tako da se vsake toliko v njegovi skladbi pojavijo zvoki, ki nas spomnijo na tango, nato pa se oddaljijo. Vse to ponujam pantomimiku, seveda pa bova koncepta uskladila. Odkar se resneje ukvarjam z umetnostjo na harmoniki, skušam sodelovati z drugimi umetnostmi v projektih, ki so na meji tega, kar si ljudje predstavljajo, da je harmonika, in z ustvarjalci, ki v svoji umetnosti predstavljajo sam vrh in so pripravljeni na določen eksperiment oziroma na določen prestop tega, kar naj bi bilo običajno.

Od mladostne odločitve, da se posvetiš harmoniki, do mednarodnega prodora na precej nenavadnem umetniškem polju je dolga pot. Kaj je bil najodločilnejši korak?

Veliko jih je bilo, a najpomembnejša je bila odločitev, da grem po srednji glasbeni šoli študirat v tujino. Najprej v Weimar, v novo okolje, v veliko deželo z izredno bogato glasbeno preteklostjo in močno samozavestjo, kjer stremijo k popolnosti. Iz okolja, v katerem si se že nekoliko uveljavil, prideš mlad, neznan, nimaš nikogar, ki bi ti lahko pomagal. Potrdiš se lahko samo z igranjem, s svojim pristopom do umetnosti. Zelo hitro odrasteš in se naučiš drugače reagirati kot doma. V petih letih si ustvariš nov krog prijateljev, nato se odpraviš dalje. Ko sem končal študij pri gospodu Kovalu, sem se odločil za Sibeliusovo akademijo na Finskem, za profesorja Mattija Rantanena, ki sem ga srečeval že na mojstrskih tečajih. Finci so zelo odprti, na zelo inovativen način združujejo vplive vzhoda in zahoda, med katera so razpeti. Odprli so mi veliko novih pogledov na glasbo in obogatili moj repertoar pa tudi delovanje. Po enem letu sem se vrnil v Würzburg na podiplomca in piko na i je postavil prof. Hussong, ki ni vplival le na moje igranje, ampak tudi na to, da sem navezal številne stike s skladatelji in glasbeniki. Tako me je skladateljica Chantale Laplante povabila celo v Kanado, kjer sem igral v Quebecu na največjem harmonikarskem festivalu Severne Amerike.

Pomembne so tudi izkušnje, ki mi jih je pomagal pridobiti Hussong kot verjetno edini harmonikar, ki se mu je uspelo etablirati v klasičnih krogih in si pridobiti status, kot ga imajo največji interpreti klasične glasbe na drugih instrumentih. Ko sem pri njem končal mojstrski razred, najvišjo mogočo obliko študija, sem se vrnil domov in leta 2004 so mi na naši akademiji podelili naziv docenta. Deloval sem, kolikor se je dalo, in opazoval, kako se odvijajo možnosti, da bi svoja znanja posredoval naprej. A ko sem videl, da se odločitve z odprtjem oddelka za harmoniko na AG odlagajo, sem se zaposlil kot svobodni umetnik in seveda sprejel vse ponudbe tudi iz tujine. V Nemčiji sem se vključil v Trio Ecco v zasedbi čelo, harmonika, saksofon, s katerim nam je v zelo kratkem času uspelo spodbuditi veliko število skladateljev, od Nemčije, Japonske, Koreje do Kanade, da so pisali za to zasedbo. V dveh letih smo imeli lepo število odmevnih koncertov. Bilo je izredno zanimivo, ker se je naš menedžment specializiral za naročila skladateljem in je šlo za zelo inovativne projekte, poleg tega sem bil pol leta vsako leto zaposlen. Pol leta pa je bilo treba početi še kaj drugega, poučevati ali pa se odpraviti kam dlje. Spomnil sem se, da sem imel še kot študent nekaj koncertov v Tajvanu, kjer je bil odziv zelo dober in sem dobil nekaj ponudb, a sem moral na žalost takrat oditi. Tako sem se leta 2006 vrnil tja in s tamkajšnjo violinistko Shumin Lin, ki je v Arizoni končala študij kot najmlajša doktorica glasbe, odigral tri koncerte na vidnih mestih. Turneja je bila tako odmevna, da so po njej začele prihajati nove možnosti, ki so pripeljale do današnje situacije − pol leta sem v Tajvanu in pol leta v Evropi. V Tajvanu je pred kratkim moje delovanje prevzela mednarodna agencija, ki zastopa umetnike v azijskem prostoru.

Primerjava med temi tremi zelo različnimi deželami je za nas v mnogih pogledih zanimiva. Si spoznaval njihovo glasbeno izobraževanje?

Nemčija ima po pokrajinah in deželah zelo različno ureditev in je tudi v tem smislu zelo liberalna. V nasprotju s Finsko, kjer jih je malo in se trudijo iz vsega iztisniti zadnjo kapljico, je Nemčija ogromna dežela, kjer najdeš ekstreme, od najvišjega nivoja do podpovprečja. Nemci so zelo samozavesten narod zaradi dolge tradicije uspehov na internacionalni ravni. Bistvene uspehe dosegajo tam genialni posamezniki, s katerimi se Nemčija prezentira v mednarodnem prostoru. Kot tujec zelo težko prodreš, ker te vedno primerjajo s svojimi najboljšimi. Na Finskem čisto drugače. Njihov šolski sistem skoraj edini v Evropi konkurira azijskim deželam. Pred dvema letoma je bila Finska v internacionalni primerjavi šolskih sistemov PISA-študije celo najboljša, letos je bila na drugem mestu za Južno Korejo. Vsak učenec mora obvezno vsaj tri leta igrati en instrument, ampak ne v glasbeni temveč v redni šoli, s čimer dosežejo splošno poznavanje not pa tudi spoštovanje do tega, kar počnejo profesionalni umetniki. Gledališča in opere so polni, in to pri projektih, ki so za poslušalce zelo zahtevni. Popolnoma normalno je, da povsod izvajajo novo finsko glasbo, ljudje z njo živijo. Finska se je odločila, da prek izobrazbe, kulture in športa uveljavi svoje ime. Mene se je zelo dotaknila in mislim, da bi se lahko kot majhen narod zgledovali po njej.

Kje pa se tu najde Tajvan?

Azijske dežele so že tradicionalno usmerjene v zelo dobro izobraževanje, njihova mentaliteta temelji na Konfuciju, ki je strukturo družbe definiral tako, da so izobraženci, učitelji in zdravniki v družbi na prvem mestu. Za njimi pridejo kmetje, ker pridelujejo hrano za vse, industrija, trgovina in menedžerstvo pa tam spadajo šele na tretje mesto. Pri tem ne gre za zaslužek, ampak za veljavo, ugled, spoštovanje. Tam vsakdo, ki se odloči za učiteljski ali zdravniški poklic, ve, da ne bo obogatel, da bo življenje posvetil reševanju človeških problemov, a bo spoštovan in upoštevan. In k temu stremi veliko ljudi. V Tajvanu realizirajo veliko projektov t. i. neprofitnega značaja, ki jih podpirajo firme, podjetniki, ker si tako pridobijo ugled. Tega ne usmerja politika, temveč njihova tradicija. Njihove šole zelo dobro delujejo, kar dokazujejo tudi vsakoletne študije. V samem Tajpeju in njegovi okolici je več kot sto univerz, kjer je mogoče študirati glasbo. To poskrbi za konkurenco. Veliko Tajvancev študira v tujini, v Franciji, Ameriki, Nemčiji, in ko se vrnejo, ustanavljajo šole, kjer uveljavljajo znanje, ki so ga pridobili zunaj. Zato je tam zelo internacionalno okolje, kjer hoče vsak pokazati najboljše rezultate. In fascinira me, da kljub hudi konkurenci obstaja spoštovanje do posameznih šol in raznolikosti med njimi. Veliko je tudi odličnih koncertov z najvidnejšimi svetovnimi umetniki, orkestri, tako da so mi tam najboljše evropske predstave celo laže dosegljive, kot so mi bile v Evropi. Imam pa tudi možnost sodelovanja s številnimi odličnimi mednarodnimi umetniki.

Kako se tam počutiš in znajdeš kot tujec?

Res je v Tajvanu dvaindvajset milijonov prebivalcev, zelo je daleč in drugačen od Evrope, imaš občutek, da si na drugem svetu. A zame je to ena najbolj odprtih dežel. V kitajski kulturi je gostoljubnost močno prisotna, poleg tega v Tajvanu zelo dobro govorijo angleško, tako da se počutiš dokaj domače. Za uradni jezik so vzeli pekinški dialekt, govorijo pa seveda tajvansko narečje. V kitajski kulturi je zanimivo, da so znaki povsod popolnoma enaki. Kljub temu da so narečja zelo različna, uporabljajo za isto besedo vedno isti znak. Ko se je kitajski imperij širil po Aziji, nobenemu novemu ljudstvu niso vsiljevali svojega jezika, dali pa so mu pisavo, tako da so se lahko po njej sporazumevali. Da lahko bereš časopise, je treba obvladati tri do štiri tisoč znakov, za študij pet do šest tisoč, tisti, ki se z jezikom posebej ukvarjajo, pa morajo obvladati čez deset tisoč znakov. Za osvajanje te pisave sta potrebna zelo sistematičen pristop in dolgoletna vaja. Opažam, da jim je to nehote v pomoč pri učenju instrumenta in drugih veščin. Vsakodnevna vaja in disciplina sta prisotni že v njihovi kulturi. Kaže, da se bom moral naučiti še tega jezika, ker bom tam vse več deloval. Določene reči znam povedati, lahko grem v trgovino, znam si kupiti vozovnico, skratka vse, kar mi pomaga preživeti. Za nas Slovence je dodaten napor prepoznavati štiri različne tone oziroma intonacije, s katerimi se izgovori vsaka njihova beseda. Z vsakim tonom ima beseda drugačen pomen, in to zelo drugačen. Moja prednost je morda le to, da sem glasbenik in da slišim te razlike. Treba se bo naučiti tudi znakce, namreč vsa imena mest, ulic, vsi napisi so v tej pisavi. Samo številke so arabske, da ne zamudiš vlaka.

Če ga najdeš!

No, na metroju so po zvočniku zdaj začeli uporabljati angleščino, da veš, kje se je vlak ustavil. Tudi angleški napisi se najdejo ali pa so v obeh pisavah. Me je pa bilo dolgo strah iti sam v Tajpej, v samem centru živi dva milijona ljudi, pretoki mase na podzemni železnici in množica linij te čisto zmedejo, znakcev ne znaš prebrati in hitro se lahko izgubiš. Zdaj sem se končno že sposoben sam znajti.

Kakšna pa je vloga harmonike v Tajvanu? Po izkušnjah v dveh državah, kjer je ta instrument verjetno na najvišji stopnji.

Tajvan ima podobno razvito glasbeno kulturo kot Japonska, ima tudi že dolgo tradicijo lastnih univerz, kjer se da študirati zahodno klasično glasbo na zelo visokem nivoju. V Aziji je velik interes skladateljev in glasbenikov za harmoniko, za organizacijo koncertov z njo. Tajvan je bil več kot petdeset let pod Japonci, ti so ga tudi industrializirali, prinesli pa so tudi harmoniko, izvajali japonske mornarske pesmi, pred 30 leti so bili moderni celo harmonikarski orkestri, ampak vedno na zelo poljudni stopnji. Ni prišlo do prestopa na višji nivo tako kot v Nemčiji ali na Finskem. Sam zvok harmonike pa Tajvancem ni tuj, saj je ta po svoji duši tudi azijsko glasbilo. Pri glasbilu šen, kitajskih ustnih orglah, enem najstarejših glasbil, ki so ga izdelali skoraj tri tisoč let pred našim štetjem, so prvič uporabili prosto nihajoče metalne glasilke, katerih nihanje sprožiš z zrakom. Ta princip je v 18. stoletju priromal v Evropo, kjer so začeli na tej podlagi razvijati orgle, harmonij in podobna glasbila. Na Japonskem je harmonika v močnem vzponu, Tajvan pa se odpira. Sodelujem z mnogimi skladatelji. Tu je še Kitajska, ki je glasbeno povezana z Rusijo in ima trenutno največ harmonikarjev na svetu. Kitajski glasbeniki, ki so iz tujine prinesli popolnoma nova znanja, tam niso bili odrinjeni, ampak so postali profesorji na šolah in so v najkrajšem času vzgojili cele generacije dobrih glasbenikov, tako da zdaj na internacionalnih tekmovanjih dobivajo številne nagrade. V nasprotju z Evropo, kjer včasih zgodi zastoj v predajanju znanja, je pri Kitajcih ta proces stekel izredno hitro. Za zdaj sodelujem z več tajvanskimi univerzami in poskušam pomagati pri ustanavljanju oddelkov za harmoniko. Pred kratkim sem imel mojstrski tečaj, kjer smo predstavili harmoniko in na podlagi zanimanja študentov bodo na National Hsinchu University of Education ustanovili oddelek, kjer bo septembra zaživel pouk harmonike kot dodaten predmet za študente glasbe. Zdaj je samo vprašanje časa, kdaj bo nastopila verižna reakcija. Sodelujem še z dvema med najvidnejšimi akademijami, oba dekana sta skladatelja in ju harmonika zanima. Ponudbe prihajajo tudi iz južne kitajske province, s katero Tajvanci največ sodelujejo in kjer se je razvedelo, da delujem v bližini, tako da se bo verjetno pouk razširil tudi tja. Dodatna zanimiva okoliščina je to, da je Tajvan kupil velik delež Hohnerja (ene izmed največjih tovarn harmonik) in seveda skuša za ta glasbila ustvariti tržišče. Z mojega stališča je treba dobro izobraziti kar največ učiteljev, zato me zanima predvsem pouk na visoki stopnji.

Kaj se po tvoje harmoniki obeta v Sloveniji?

Tudi tu se zelo trudim, pišem ponudbe, se pogovarjam z organizatorji, menedžerji, a se za zdaj še ni našla dovolj pogumna osebnost, ki bi bila pripravljena organizirati ali podpreti koncerte s harmoniko na vidnejših lokacijah. Mislim pa, da se bodo stvari v bližnji prihodnosti tudi pri nas obrnile na bolje. Oktobra bom v okviru evropske turneje novo zgoščenko, ki je izšla pri tajvanski založbi Archimusic, predstavil v Velenju, morda tudi v Ljubljani in Kopru, po koncertu bom imel še mojstrski tečaj.

Vem, da skrbiš tudi za širjenje sodobne slovenske glasbe.

V času sodelovanja s Triom Ecco sem si prizadeval pripeljati tudi slovensko glasbo in nastala je povezava z Urško Pompe in Tadejo Vulc, ki sta dobili naročilo tria, Uroš Rojko je že prej napisal skladbo, ki smo jo izvedli. Omenil sem Vinka Globokarja, kar je naletelo na velik odziv, ker ga tudi v nemškem prostoru dobro poznajo, in tako bo leta 2009 na programu te skupine portret Vinka Globokarja, kjer bodo predstavljene njegove skladbe za solo instrumente in skladbe za trio. Morda bo nastala tudi kakšna noviteta za trio. Naj za sklep omenim, da sem novembra kot prvi Slovenec povabljen na velik festival harmonike v Litvo, kjer bodo nastopili številni glasbeniki z vzhodne in zahodne Evrope, med njimi tudi Galliano in Hussong, zato sem poskusil spodbuditi slovenske skladatelje, da bi kaj napisali za to priliko. Spet se je odzvala Urška Pompe. Veliko priložnosti za izvajanje slovenske glasbe pa bo tudi v Tajvanu glede na to, da sem interpret in imam možnost vplivanja na svoj koncertni spored. Dokler se ne bodo odprle kakšne konkretnejše možnosti za delovanje v Sloveniji, skušam širiti slovensko glasbo in pridobivati dobro slovensko literaturo za svoj instrument ter spoznavati naše mlade skladatelje z instrumentom, ki velja za glasbilo 21. stoletja.

Kaja Šivic