Paul Oliver

Arhitektura bluesa

Paul Oliver je angleški pisec, znan po številnih knjigah, člankih, spremnih besedah in podobnem. O pomenu njegovega dela in teoretskih temeljih le-tega ste že lahko brali (glej Musko, št. 9-10/07), tokrat pa objavljamo kratek pogovor s tem pronicljivim avtorjem, ki še danes preseneča s svojimi pogledi na blues in druge zvrsti.

Manj znano je, da je Oliver (rodil se je 25. 5. 1927) arhitekt in da velja za pomembnega poznavalca na področju vernakularne (domačinske) arhitekture. Že večkrat je študente pripeljal v Slovenijo in pravi, da je malo dežel s tako pestro domačinsko arhitekturo, zbrano na tako majhnem območju. Z njim smo se pogovarjali ob izidu prvega zvezka iz niza z naslovom The Encyclopaedia of Popular Music of the World.

Poznamo vas kot arhitekta in velikega poznavalca bluesa. Domnevam, da obstajajo povezave med vernakularno arhitekturo in t. i. ljudsko glasbo. Tu kajpak mislim na podobnosti v teoretskih paradigmah. Se motim?

To me pogosto sprašujejo in tudi sam skušam nekako spoznati in določiti te paralele. Pri tem je zanimivo, da pri študiju glasbe naletimo na večje težave, saj je velikokrat težko najti določen skupni imenovalec. Vsekakor pa gre na obeh področjih za vernakularno tradicijo. Mogoče bi si upal trditi, da je v arhitekturi lažje priti do jasnejših sklepov. Praviloma so območja določene arhitekture večja od tistih s približno enakimi glasbenimi tradicijami. Tu kajpak govorim dokaj pavšalno.

Bili ste med prvimi znanstveniki, ki so začeli resno raziskovati blues. Kdo so bili vaši mentorji? Sta na vas vplivala John in Alan Lomax?

Šlo je za kombinacijo različnih vplivov. Naša dekla je bila z meje z Walesom in je imela izjemno bogat repertoar pesmi. Ves dan si je med delom prepevala in tako sem kot otrok spoznal res veliko balad. Ko sem začenjal, je bil Alan Lomax v Angliji, kjer je pripravljal radijske oddaje. Seveda ne morem reči, da John in Alan nista vplivala name, so pa se mi Alanovi pogledi na glasbo vedno zdeli preveč umetni. Ta kantometrija me nikoli ni povsem prepričala in še danes jo imam za neke vrste izmišljen konstrukt. Tu so bili drugi vplivi. Blizu mojega doma je bila ameriška vojaška baza, zato sem se že med vojno kot pubertetnik srečal s pevci bluesa in drugih skladb, kot so delovne pesmi in hollerji. Teh zvrsti tedaj še nisem znal ločiti, blues pa je bil za nameček v literaturi dotlej obravnavan le bežno in dosledno v okvirih jazza. Pred tem nisem slišal ničesar podobnega. V ameriški vojski naj ne bi bilo segregacije, a je bila ta še kako navzoča. Ta glasba se mi je zdela čudna, a sem jo takoj vzljubil. Vedeti moramo, da je bil blues v štiridesetih letih še pomemben del afroameriške kulture in da ni šlo za kakšno glasbo iz muzeja. Blues je torej dobesedno klical po resni obravnavi.

Ko ste začeli terensko delo, ste očitno že imeli poznanstva na ameriškem Jugu.

To bo držalo. Poznal sem nekaj ljudi in ti so mi pomagali. Sicer pa sem se znašel po svoje. Nekoč mi je pomembne informacije dal lokalni policist. Sodeloval sem s Chrisom Strachwitzem, ki je pozneje ustanovil založbo Arhoolie. Najprej sem obiskal Detroit in Chicago, pozneje pa sem se napotil na jug ZDA v Misisipi in Louisiano. Radio BBC mi je posodil terensko snemalno napravo in tako sem začel prve terenske raziskave.

Kaj lahko danes počne raziskovalec bluesa, se pravi petdeset let po vaših prvih raziskavah? Še obstajajo novi izzivi?

Nekaj posnetkov je bilo narejenih v državi Arkansas, zelo malo v Alabami in verjetno nič na Floridi z izjemo nekaj posnetkov iz štiridesetih let. Temu je verjetno botrovalo dejstvo, da velike založbe tam niso imele svojih ljudi. Obstajajo torej območja, ki niso bila raziskana. Glasbena industrija je sama poskrbela, da muziko določenih predelov razmeroma dobro poznamo, žal pa obstajajo črne lise, o katerih vemo malo oziroma nič. Tu je več izzivov, a je težko najti metodo, po kateri bi lahko raziskali glasbo pozabljenih območij.

Tony Russell je pisal o razmerjih med belimi in afroameriškimi glasbeniki. Kako vi vidite te povezave?

Obstajajo nekatere jasne podobnosti in nekateri beli pevci iz Apalačev so dejansko zveneli zelo bluesovsko. Med bluegrassom in bluesom torej obstajajo številne podobnosti, Tony Russell pa je odkril, da obstajajo tudi vezi med repertoarji pevcev bluesa in tistimi hribovskih pevcev. Tu so bili izjemno pomembni t. i. medicine shows, na katerih so belski in črnski glasbeniki nastopali skupaj ter si izmenjavali skladbe in načine igranja. Te izmenjave so bile pogoste in vedno navzoče, vedeti pa moramo tudi, da blues ni afriška glasba. Ima določene afriške prvine, ni pa afriška glasba v doslednem pomenu besede. V njem je čutiti vpliv belske hribovske glasbe, prav tako pa je svojo vlogo odigrala angleška ljudska glasba s svojimi verznimi oblikami. Znotraj bluesa so se vsi ti vplivi pomešali in se zlili v novo formo. Russell je knjigo o teh navezavah napisal pred več kot tridesetimi leti, od takrat pa je bilo o tej tematiki pravzaprav malo napisanega. In vse to kar kliče po podrobni obravnavi.

Vpliv bluesa je kajpak še danes čutiti v popularni glasbi. Bob Dylan si, denimo, še danes izposoja kar cele verze. Kitare sicer ne igra tako dobro kot Robert Johnson ali Mance Lipscomb, se pa je od njiju vseeno veliko naučil.

To bo držalo. S tem se sam sicer nisem veliko ukvarjal, sem se pa vsekakor zavedal, da je močne vplive bluesa čutiti v glasbi Jimmieja Rodgersa in Hanka Williamsa, a tudi vrste drugih glasbenikov, ki so ustvarjali v obdobju med njima. Menim, da bi morali o tem napisati knjigo. Prepletanj je bilo veliko in težko je govoriti o belski ali črnski glasbi.

Bob MacLeod je izdal vrsto knjig z besedili bluesovskih pesmi. Kako vi gledate na njegovo delo?

On je opravil sistematično transkripcijo, ki dosledno upošteva diskografijo založb Yazoo in Document. Gre torej za pomembno delo, ki nam omogoča boljše razumevanje bluesa od začetkov snemanj in tja do leta 1943. Seveda so se takoj pojavili tudi oponenti, ki kritizirajo njegovo delo, a to samo po sebi ni nič slabega, saj moramo težiti k popolnosti, čeprav jo je težko doseči. Vsekakor je to pomembno delo, ki ga gre pozdraviti in ga po možnosti tudi dopolniti. Najlažje je pač kritizirati. Podobno je z izdajami založbe Document. Te nam omogočajo precej popoln pogled v zgodovino posnetega bluesa. Omogočajo nam torej poznavanje obsežnega korpusa bluesa in gospela. Vedeti pa moramo, da so plošče snemali le izbranci in da veliko dogajanja ni bilo posnetega.

Se danes še ukvarjate z glasbo ali večino časa posvečate vernakularni arhitekturi?

To se sčasoma spreminja in izmenjuje. Še vedno me zanima popularna glasba kot fenomen in položaj bluesa znotraj širšega koncepta. Pripravljal sem enciklopedijo svetovne vernakularne arhitekture in hkrati pisal o tej glasbi za nastajajočo enciklopedijo popularne glasbe sveta, ki jo urejajo John Shepherd, David Horn, Dave Laing in Peter Wicke. Izšla je prva knjiga iz tega cikla, ki naj bi zajemal šest ali sedem obsežnih knjig.

Omenila sva Alana Lomaxa. Kako je vplival na angleško etnomuzikologijo?

No, tukaj gre omeniti tudi druge etnomuzikologe in folkloriste. Ni bil pomemben samo on. Veliko sta naredila Francis James Child in Peter Kennedy. Zbirke pesmi, ki sta jih pripravila, imajo kajpak veliko pomanjkljivosti, a so, kar zadeva zbiranje folklornega gradiva, še vedno pomembne. Radio BBC je imel več izjemno pomembnih oddaj, obstajala pa so tudi številna folklorna združenja, ki so opravila veliko dela. Spomnim se, da imel radio BBC petnajst let v svojem programu oddajo o angleški ljudski glasbi. Bila je na sporedu vsako sobotno dopoldne in je bila zelo odmevna. Tu ni šlo samo za vpliv Alana Lomaxa, ki je brez dvoma odigral pomembno vlogo, naj spomnim, denimo, tudi na angleškega zbiralca Cecila Sharpa in na njegovo zbirko iz Apalačev. Dejstvo je, da bilo veliko narejenega in da je zato v angleški glasbi – pa naj gre za The Rolling Stones ali vrsto manj znanih izvajalcev – čutiti močan vpliv bluesa, obstajajo pa tudi druge skupine, ki so zagledane bolj v angleško ljudsko glasbo.

Jane Weber