»Peerie« Willie Johnson

Majhni velikan šetlandske glasbe

Kako desetletje preden sta v štiridesetih letih bluesovski kitarist Brownie McGhee in orgličar Sonny Terry snemala za kongresno knjižnico v Washingtonu in kot ponovno odkriti bluesovski legendi čez dobrih dvajset let nastopala pred kopico vedoželjnih študentov, ki so ne dolgo zatem krojili podobo britanskega folka in bluesa, je nekje sredi Severnega morja uho mladega Williama Henryja Johnsona lovilo jazzovske zvoke, ki so prihajali iz več tisoč kilometrov oddaljene vojaške radijske postaje v Schenectadyju, v ZDA.

Omenjeni Šetlandec, ljudem od blizu in daleč bolj znan kot »Peerie« Willie Johnson, je bil še eden v plejadi mladih Britancev, ki so se zvokov ameriške predvojne popularne glasbe nalezli prek radijskih sprejemnikov in vinilnih plošč. Slednje so tako ali drugače zanesljivo našle pot prek Atlantika. Zgodovina odkrivanja in popularizacije glasbenih okusov, ki so prihajali (in seveda še prihajajo) iz novega sveta in se največkrat ob pomoči lokalnih glasbenikov spretno vpenjali v lokalne in regionalne družbeno-glasbene kontekste, je dolga in kompleksna. Procesi prežemanja, izposojanja, migriranja, spajanja, akulturacije, ki se ustvarjajo ob trkih lokalnih glasbenih elementov s tujimi, so posebno opazni in (morda zato) bolj transparentni v manjših, geografsko bolj odmaknjenih skupnostih, kjer je tok sprememb navadno počasnejši in lažje zaznaven.

Stereotipno humoreskno opazko o nazadnjaštvu in konservativnosti severnomorskih otokov, kar naj bi bila ena od posledic marginalne pozicije v zemljepisnem, ekonomskem in kulturnem smislu, si je pred leti na koncertu v londonskem Sohu privoščil tudi Ronnie Scott, čigar kontrabasist je naturščik: »Ko greste na Šetlande morate ure zavrteti nazaj ... za kakih sto let. Imajo en semafor, ki se zamenja le enkrat na teden in takrat ga vsi pridejo gledat.«

Fizično, družbeno in gospodarsko izoliranost, ki je spremljala odraščanje na odročnem, od vetra prepihanem otoku Yell na severu šetlandskega arhipelaga v 20. in zgodnjih 30. letih prejšnjega stoletja, je blažila glasba. Johnsonovi so bili izrazito glasbena družina. Zajetna zbirka domačih instrumentov je zagotavljala iniciacijo v svet tradicionalne šetlandske muzike, medtem ko so dedkove plošče na 78 obratov mladega Willieja okužila z dixieland jazzom, bluesom, kavbojskimi vižami ter jazzovsko godbo Eddieja Langa in Joeja Minutija, ki ji je najraje prisluhnil. Verjetno je prav ob občudovanju tandema jazzovskega kitarista in violinista, s katerim se je kasneje seznanil tudi prek Djanga Reinhardta in Stephana Grapellija, vzniknila ideja o inkorporiranju ritmičnih obrazcev jazza, swinga in ragtima v izpopolnjeno kitarsko spremljavo za tamkajšnje violinske plesne viže. Sicer pa kitara ni bila njegova prva spremljevalka v svet glasbe. Ko ga je po selitvi iz Yella v glavno mesto Lerwick na posteljo za več mesecev priklenila škrlatinka, mu je mati kupila ukulele, na katere je preigraval standarde jazza, vendar pa jih je zaradi pomanjkanja basovskih strun kmalu zamenjal za kitaro in pri 14 letih že osnoval prvi bend.

Za nadaljnji razvoj posebnega glasbenega stila in estetike je bil precej odgovoren tudi Tom Anderson, lokalni potujoči trgovec, učitelj violine, amaterski izdelovalec radiev in neumoren ljubiteljski terenski raziskovalec, ki je z veliko entuziazma in lobiranja preporodil in populariziral danes tako čislano šetlandsko goslanje. Tradicionalna šetlandska glasba, kakršno poznamo danes, je tako v grobem pravzaprav produkt, konstrukt gručice posameznikov predvojne generacije. Med njimi najbolj izstopata Anderson in Johnson, ki sta pobudo za oživitev napol pozabljene lokalne muzike našla zunaj svojega primarnega okolja – prvi med medvojnim službovanjem v Indiji (tam ga je fascinirala vseprisotnost ruralne indijske glasbe, ki je bila zelo priljubljena tudi v mestih) slednji pa ob poslušanju ameriškega jazza.

Čas druge svetovne vojne je bil tudi za »majhnega« (po šetlandsko »peerie«) Willieja prelomno obdobje. Uspešni lokalni plesni ansambel New Players Dance Band, v katerem se je takrat udinjal kot basist in kitarist, je razpadel zaradi vpoklica članov benda v vojsko. Willieja so kot člana ekipe za oskrbovanje bombnikov zaposlili v veliki vojaški bazi na Šetlandih. Skupaj s tisoč vojaki iz vse Britanije je bil nastanjen v Sullom Voe, kjer je, mimogrede, danes eden največjih naftnih terminalov v Evropi. Tam je kot član benda kraljeve letalske vojske (RAF) spletel poznanstva s številnimi uveljavljenimi britanskimi jazzisti in se tako po koncu vojne za kratek čas nastanil v Londonu, vendar se je kmalu vrnil na rodne otoke, kjer je z glasbenimi pajdaši – že omenjenim Tomom Andersonom, Ronniejem Cooperjem in Williejem Hunterjem – naslednjih nekaj desetletij razširjal meje tamkajšnjega glasbenega okusa in repertoarja. Medtem ko so se britanski folkiji trudili zapopasti v 60. letih inovativno in trendovsko kitarsko uglasitev DADGAD, ki jo je v folku kanoniziral Davy Graham, je Willie Johnson kakih tisoč kilometrov severneje od Soha igral akorde tihe, a nič manj pomembne tehnične in estetske revolucije, katere trosi so se raznesli med folkije in jazziste daleč prek meja Severnega morja. Poskočne, melodično izjemno bogate violinske viže, ki so praktično do druge svetovne vojne obdržale svoj primat v družabnem življenju Šetlandcev, so se v obdobju od 30. do 50. let – v času razcveta popularnih godb in plesnih dvoran – počasi začele vpenjati v ansambelski format. Danes klasično kitarsko spremljavo, ki sloni na jazzovskih harmonijah, sinkopiranju in svobodi improviziranja, je samouški in glasbeno nepismeni Willie spojil s plavajočim, ritmičnim basovskim »vampanjem«, značilnim za klavirsko spremljanje violine. »Nikoli nisem uporabljal prstne tehnike igranja. Uporabljal sem basovske strune, ker v starih časih ni bilo ojačevalcev in sem moral biti glasen,« mi je zaupal pred leti. Njegov značilen ritem »dum chuck« tudi danes, ko se z njim bratijo številni kitaristi in pianisti na Šetlandih in drugod po svetu, nosi njegov podpis. Vendar pa kljub številnim gostovanjem po vsej Britaniji, Evropi in Ameriki z Andersonom, znamenitim violinistom Alyjem Bainom ter skupino Boys of the Loch in drugimi nikoli ni posnel samostojne plošče. Z izjemo dveh komadov, posthumno izdanih na zgoščenki Willie's World (Greentrax, 2007); snemalna seansa iz znamenitih londonskih Abbey Road Studios (1958), kjer sta ob steklenici viskija v enem dopoldnevu z Williejem Hunterjem posnela za dvojno ploščo materiala, ostaja v zaprašenih arhivih BBC-ja.

»Peerija« Willieja Johnsona v nasprotju z misijo poučevanja in nasledstva, ki se ji je z vso gorečnostjo desetletja predajal njegov tekmec in zaupnik Tom Anderson, vzgajanje naslednikov ni zanimalo. Vsaj ne v standardnem pomenu besede. Njegova enajsta šola pod mostom je bila njegov rezidenčni lerviški bar The Lounge, kamor je praktično vse do svoje smrti maja lani redno zahajal na svojo dozo viskija in viž ter jamal z lokalci ali obiskovalci, ki so bili v tistem trenutku pri roki. »Sedel je v svojem ljubem baru Lounge. Bilo je v času folk festivala in tam so bili kitaristi z vsega sveta. S staro, zmahano kitaro je bil središče pozornosti. Vsi so bili dobri kitaristi in so verjetno vedeli imena akordov, ki jih on po imenu ni poznal. Pa vendar so tam sedeli kot učenci,« je nekdo objavil v enem izmed številnih nekrologov, ki so maja lani zakrožili po svetovnem časopisju in medmrežju. Brian Nicholson iz šetlandske skupine Hom Bru, ki je ne le kitarist Williejevega kova, marveč tudi živa biografija prigod mojstrovega bitja in žitja, mi je povedal, da mu je Willie, ko je nekoč vendarle zbral pogum in ga vprašal, ali bi ga učil kitaro, v smehu odvrnil, naj najde svoj zvok, saj bi bil čisti dolgčas, če bi jo vsi igrali tako kot on. Kljub temu je bil z informacijami več kot darežljiv – akorde si je, ker ni bral not, izmišljal sam, saj je imel absoluten posluh in izurjeno uho. Neka druga anekdota priča, da je nekoč listal po časopisu in zasledil oglas za knjigo z naslovom Vsi znani akordi ter jo nemudoma naročil. »Tedne in tedne sem jo čakal, in ko je končno prispela, sem bil hudo razočaran. Vsekakor ni bila tako dobra, kot je pisalo. Vse akorde sem že poznal, zato sem dodal tiste, ki so jih pozabili in jim knjigo poslal nazaj,« je bojda prostodušno priznal. Skromen kot vijolica se ni mogel načuditi novici o svoji inavguraciji v škotsko tradicionalno hišo slave (Scottish Traditional Hall of Fame) leta 2005. »Le zakaj me hočejo tam?« se je smejal.

Istega leta pa so mu Šetlandci izkazali priznanje za življenjsko delo z organizacijo kitarskega festivala Peerie Willieja, katerega pokrovitelj je znani angleški akustični kitarist Martin Taylor, njegov prijatelj in učenec, in ki bo jeseni že tretji po vrsti. Tako njegov duh živi naprej v vsaki ritmični sinkopi, ki jo odigra spretna roka nove generacije kitaristov, ki zelo dobro ve, kdo je bil »majhni« Willie Johnson. Zadnji pomnik tistega časa, ko je bil Schenectady od Lerwicka oddaljen tisoče svetlobnih let, pa vendar na nek poseben način morda bližje kot kadar koli poslej.

Katarina J.