Historična Afrika

Pesmi žensk ljudstva Ndebele

Čeprav dandanes že obstajajo izjemno bogate zbirke posnetkov glasbenega izročila različnih afriških etničnih skupin in je njihov del na nosilcih zvoka brez posebnih težav tudi javnosti dostopen, nas posamezna srečanja s to kulturno dediščino še vedno temeljito presenetijo, ko se soočimo z njenimi skozi stoletja skrbno hranjenimi, kompleksnimi, pogosto po pristopu večmedijskimi vsebinami.

Ob tem je morda zanimivo, da prav primerjalno najbolj razvito in poznano, dolgo časa zahodnim, tj. evro-ameriškim raziskovalcem tudi najbolj dostopno področje, ki ga predstavlja jug Afrike, skriva še marsikaj nedokumentiranega in neobdelanega. Razlogi za to so geografski, a tudi zelo politični. Grobo rečeno je imelo v desetletjih apartheida v Južnoafriški republiki uničevanje kulture prvotnih naseljencev prednost pred proučevanjem, dokumentiranjem in hranjenjem njihove zapuščine. Seveda so radovedni, vztrajni in odgovorni posamezniki počeli tudi to; še posebno zato, ker so te kulture predvsem tam, kjer sta se dogajali hitra urbanizacija in trda ekonomska eksploatacija, izginjale dobesedno pred njihovimi očmi. Vendar so rezultati njihovega početja ostajali skriti v akademskih getih. V takšnih okoliščinah ne preseneča, da prvi posnetki tradicionalnih glasbenih praks nekaterih tamkajšnjih etničnih skupin niso nastali konec 19., ampak šele v 90. letih prejšnjega stoletja. Takšen je tudi dragocen primer pevskega izročila ljudstva Ndebele.

Zaradi boljšega razumevanja umeščenosti omenjenega izročila samo nekaj osnovnih geografskih in zgodovinskih orientacij. Južnoafriška republika pokriva ozemlje, primerljivo s kakšnim kontinentom. Ima 1,221.000 kvadratnih kilometrov. Zato je izjemno raznolika tako po konfiguraciji površine in klimatskih razmerah kot po etničnem izvoru svojih prebivalcev in njihovih kulturnih značilnostih. Poseljena je bila že v človeški predzgodovini, pomembne migracije pa so se zgodile v 16. stoletju, ko so se tja množično priselili pripadniki močne etnične skupine Bantujcev. Od leta 1652 so jo kolonizirali nizozemski farmerji, t. i. Buri, leta 1814 pa je po številnih spopadih prišla pod britansko administracijo. V tistem obdobju je postala prizorišče krvavih vojn, še posebno med belimi kolonialisti in pripadniki ljudstva Ndebele. Zadnji so bili vazali kralja Shake, ki je leta 1818 ustanovil zulujski imperij. V zgodnjem 19. stoletju so se po številnih spopadih pod vodstvom legendarnega voditelja Mzilikazija odločili, da zapustijo domovino Natal. Preselili so se v precej manj gostoljubni Transvaal. Takrat pa so se z britanskimi oboroženimi silami spopadali tudi Afrikanerji oziroma Buri, potomci nizozemskih kolonialistov, vzporedno s temi konflikti pa so se zaostrili odnosi med belimi in obarvanimi prebivalci Transvaala, okrepila se je tudi represija nad ljudstvom Ndebele. Zato se je njegov del selil naprej na ozemlje današnjega Zimbabveja. Ndebele etnično pripadajo skupini južnih Ngonijev in so tako v sorodu z ljudstvi Zulu, Xosa in Swazi. So živinorejci in poljedelci. Danes jih večina živi v KwaNdebele, deželi Ndebel, ki leži kakšnih 60 kilometrov severozahodno od Pretorie, torej še vedno v omenjeni pokrajini Transvaal. Približno jih je 250.000, delijo pa se v tri plemena, izmed katerih je najštevilčnejše in najbolj vplivno Mzundza. V zgodovini so bili pomembni vojščaki, danes pa so prav tako cenjeni umetniki. Prav v vaseh tega plemena so bili šele decembra 1995 narejeni posnetki, ki so po dostopnih virih za zdaj edini objavljeni in na katere tokrat opozarjamo.

Objavila jih je cenjena francoska založba Buda Musique na še enem albumu iz svoje žlahtne poznavalske zbirke Musique du monde, ki jo izdaja že več kot dvajset let. Za zdaj so edini vir spoznavanja z glasbenim izročilom omenjenega zgodovinsko pomembnega južnoafriškega ljudstva. Pravzaprav s tistim njegovim segmentom, ki pripada ženskam. Delitev dela ter ekonomske in socialne okoliščine, povezane z globalizacijo in urbanizacijo, so povzročile, da moški dolga obdobja preživijo zunaj svojega okolja, daleč od domov, v iskanju zaslužka. V sodobnosti torej zunaj matične vaške skupnosti, praviloma na začasnem delu v rudnikih ali drugje, kar pač ponujajo urbanizirane sredine. Posledica je, da ti pospešeno izgubljajo stik z izročilom oziroma spomin nanj. Zato ga ohranjajo prav ženske. Te ostajajo doma, vpete v vsakodnevna dela, gospodinjstvo, pridelavo hrane, vzgojo otrok in – umetnost. Ndebelske ženske ne slovijo samo po glasbi, ki jo je zdaj mogoče poslušati s pomočjo tega dokumenta, ampak tudi po pletenju, izdelovanju nakita in oblačil, barvanju tkanin in celo sten značilnih koč okrogle konstrukcije. Danes so pripadnice tega ljudstva med najbolj cenjenimi ustvarjalkami ljudske umetnosti v tem predelu Afrike. Ob zvočni, predvsem vokalni umetelnosti je drobec njihove vizualne ustvarjalnosti slikovno predstavljen v spremni knjižici. Torej ob različnih vrstah oblikovanja, poslikavanja ter izdelovanja praktičnih ali okrasnih predmetov ljudstvo slovi po glasbi in z njo povezanih ritualih, ki so domena žensk. Moški sicer tudi sodelujejo v omenjenih obredih, ki jih imajo tako in tako takrat, ko se po daljši odsotnosti ponovno vsi zberejo v domači vasi, vendar pri ohranjanju glasbenega izročila in njegovem bogatenju nimajo prav veliko. Glasba je dejansko večglasno petje in pripevanje ob spremljavi dveh tradicionalnih glasbil. Ubet-ser-wani so preproste gosli, podobne tistim, ki jih pod različnimi imeni najdemo po vsej Afriki. Posodobljena verzija, kakršno slišimo v teh posnetkih, ima za zvočni resonator kovinsko škatlo in na lesen vrat napeto eno žično struno, na katero igrajo s približno 25 centimetrov dolgim lokom, narejenim iz palice in vlaken rafije. Drugo glasbilo je rog, dolg približno en meter, danes narejen iz plastične cevi, včasih pa je bil to rog gnuja, velike afriške antilope. Iz njega izvabijo največ dva tona, kar pomeni, da je tudi skupna instrumentalna spremljava precej monotona in da je pri ndebelskih ženskah v ospredju skupinsko petje. Še posebno pa so zanje pomembna besedila. Zanimivo je tudi, da ne uporabljajo nobenih posebnih tolkal niti izrazitih ritmičnih obrazcev, s katerimi bi si pomagale pri petju, si dajale takt ipd. Razen občasnega enoličnega ploskanja, seveda. Zato pa njihovo petje občasno prekine kratek solistični vložek na goslih ubet-ser-wani. In ne smemo pozabiti: to je glasba za ples, ob večini teh pesmi plešejo.

Za album South Africa: Songs by Ndebele Women je Manuel Gomes za Buda Musique zbral 15 posnetkov, ki so tematsko reprezentativni. Ploščo odpre pesem v čast legendarnim kraljem tega ljudstva, ki je vedno tudi uvodna v svečanost. Prav žvižgi v njej so znak, da se ples lahko začne. Med preostalimi so tematsko in izvedbeno zanimive: pesem o čudežu, ki se je zgodil v vasi, delovna pesem, ki spremlja vezenje oblačil, ter pesem v pozdrav prišleku v vas. Če te zadevajo vsakodnevno življenje oziroma dogodke iz njega, pa ima tista, v kateri se spominjajo krvavega upora pripadnikov ljudstva iz leta 1986, poseben zgodovinski in ozaveščevalen pomen. Ohranja spomin na ne tako daven dogodek iz obdobja, ko se je represija tedanjih apartheidskih belih oblasti v JAR stopnjevala tako daleč, da so razmere postale nevzdržne, zato so se obarvani v posameznih predelih države množično upirali. Med njimi seveda tudi pripadniki ljudstva Ndebele. Spomin na to obdobje je bil med njimi leta 1995 še kako živ, saj od takrat ni minilo niti deset let, za nas pa je pesem posebno zanimiva, ker je primer najbolj neposrednega združevanja stoletnega glasbenega izročila s sodobno izkušnjo. V podoben kontekst, vendar časovno manj otipljivo, se uvršča pesem, ki jo ženske pojejo ob slovesu od svojega dragega, ki odhaja s trebuhom za kruhom. Brezčasni sta kratka uspavanka in ljubezenska pesem, dolga obredna tradicija se izraža v skladbi, ki jo pojejo ob iniciaciji deklet v ženski svet, ne nazadnje pa tudi v tradicionalni basni o opici, ki hoče piti iz reke in tam sreča kačo. Album vsebuje tudi redek posnetek zgolj instrumentalne igre na gosli, kar je menda še eden izmed izrazov posodabljanja tega izročila, saj so ženske prej omenjeni glasbili izvorno uporabljale izključno za spremljavo. Sklepna pesem na plošči je tematsko spet zanimiva in po svoje še kako sodobna; je pesem pomiritve, sprave med prej sprtima klanoma ljudstva Ndebele.

Album nam tako ponuja presenetljivo drugačen zvočni vpogled v historično Afriko ter odstira še eno tančico s pestre kulturne konfiguracije v tem predelu kontinenta.

Zoran Pistotnik