The Tide

Ne maramo zavor v glasbi

V enem izmed zgodnjemajskih nedeljskih dopoldnevov sva s prijateljem po neprespani noči prebujala gorenjsko prestolnico. Med železniško postajo in Laborami se nama je ob pogledu na megleno veduto nad propadlimi industrijskimi objekti pod nivojem zaznave utrnila misel, če bi iz Kranja naredila Manchester v glasbenem kontekstu. Zataknilo se je že na štartu. V Kranju praktično nisva našla skupine v avtorskem smislu, o kateri bi bilo vredno razpravljati. Samo The Tide so se našli v tej zgodbi; kvintet, ki mu je v kratkem času uspelo nekoliko premakniti tamkajšnjo zaspano sceno. Nekonvencionalni pristopi, manjše provokacije, všečen imidž, predvsem pa glasba, ki je sad njihove preteklosti in samostojnega razmišljanja. Pred kratkim so svojo drugo ploščo Live and Clean naložili na internet, tam si jo lahko brezplačno prekopirate na kompaktni disk. Tu je del njihove zgodbe, ki jo pripovedujeta pevec Tomaž Štular in basist producent Dejan Osterman.

Ko sem pripravljal pogovor, sem ob vašem imenu največkrat zasledil oznako »neobičajna slovenska pop rock skupina«. Kje vidite ali čutite to neobičajnost?

T: Neobičajnost? Mogoče v našem odnosu. Gre predvsem za impulz, ki ga gojimo znotraj benda. Delno je ta neobičajnost povezana z glasbo, s katero smo rasli, delno s trendi, ki jim sledimo danes, večinoma pa z našo vizijo, ki je nedotakljiva. Počnemo, kar nas veseli, ne glede na množično predalčkanje. Saj ne, da bi bilo s tem, kaj narobe – poslušalci se na ta način lažje opredelijo, te poiščejo, vendar ti s tem tudi hitro pritisnejo pečat, ki pa ni nujno najbolj posrečen.

D: Treba je vedeti, da smo trendovsko neobremenjeni. Glasbe nikoli nismo delali z določenim namenom. Delamo tisto, kar nam paše, in če je poslušalcem to všeč, je zadovoljstvo obojestransko.

Torej je ta neobičajnost bolj ali manj sad novinarske nepismenosti?

D: Najtežje je opredeljevati samega sebe. To ni naš namen. Naš motiv je avtorska glasba. Ne zanikamo, da v našem zvoku niso razpoznavni motivi glasbe, ki jo radi poslušamo ... vendar v skupini nas je pet. In vsak izmed nas se je navduševal nad drugimi bendi. Pri ustvarjanju gre bolj ali manj za podzavestne procese. Šele ko večkrat preposlušamo končni izdelek, v njem prepoznamo delček spomina na glasbo, ki jo doma hranimo na nosilcih zvoka.

T: Zavestno nočemo postavljati meja. Nekoč sem dejal, da smo novodobni romantiki, danes bi to mnenje zagotovo spremenil. Ne maram zavor v glasbi. Treba je izstopiti iz togega okvira in najti nove rešitve.

Kje je potem vaše mesto v precej neizrazitem diapazonu slovenske popularne glasbe?

T: Predvsem v inovativnosti, a ne toliko glasbeni kot promocijski. Glasba je le del naše skupine, del, ki tvori celoto, vključno z načinom promoviranja, likovno obliko in namembnosti ovitka. Pri tem nam je v veliko pomoč internet kot sredstvo, s katerim se lahko približamo poslušalcem. Najbolj pa smo se našli v glasbeno-gibalnem uličnem performansu. Skupina je postala ulični glasbenik. Rekvizite smo postavili v Čopovi ulici, na Lentu, v Kranju in odziv je bil fenomenalen. V prihodnosti si želimo nastopiti na kakšnem velikem odru, kar bi nam dalo nov zagon. Do sedaj smo pretežno igrali v manjših klubih.

Ali vaši motivi segajo tudi v tujino?

D: Kolikor dopušča internet. Globalno smo vsem dostopni. Vendar si ne delamo utvar. Mnogi mislijo, da se v tujini cedita med in mleko, pozabljajo pa, da je takoj, ko stopiš na tuje odre, tvoja domača slava povsem relativna kategorija. V tujini moraš začeti znova, s povsem enakega izhodišča kot takrat, ko prvič primeš za kitaro v domači kleti. V preteklosti smo pošiljali materiale v Nemčijo, Anglijo, Švedsko, vendar kakšnega omembe vrednega odziva ni bilo. Mladostne sanje so pač del zorenja.

T: Trudili smo se z raznimi izmenjavami. Moram omeniti, da smo v zadnjem času nekoliko spremenili pogled. Pravzaprav smer. Namesto proti zahodu bomo več promovirali na prostoru bivše Jugoslavije, ki je zelo dovzetna za angleško govoreče glasbenike.

No, pa smo se dotaknili manjše »zamere«. Zakaj je vaše osnovno komunikacijsko sredstvo (tudi na internetu) angleščina?

T: Pred sedmimi leti, ko sem imel skupino MoonArt, so me vsi spraševali, kaj je narobe s slovenskim jezikom, zakaj pojem v angleščini. Danes me tega ne sprašujejo več. Nekoč sem se sam zamislil – zakaj pišem v angleščini? Odgovor je bil povsem preprost: tako se najbolje izražam. Jezik je bolj liričen, in če sem iskren, ne čutim se dovolj sposobnega, da bi napisal dobro slovensko besedilo. Večina slovenske pop muzike ima podpovprečna besedila. Temu bi se rad izognil. Nimam čuta, kot ga imajo Tomi, Gal Gjurin, Tokac ...

D: Naša glasba je že v osnovi povezana z izražanjem v angleščini. Slovenska besedila bi delovala zelo cukrasto na naše aranžmaje. In s tem ne mislim nič slabega. Če smo iskreni, so marsikatera besedila angleških avtorjev zelo slaba, a jih pri nas momljamo, ker so pač angleška.

Od besedil h glasbi. Prvi vtis: veliko ste poslušali Cavovo ploščo The Good Son, ki med ljubitelji tega umetnika ni ravno zelo cenjena.

D: V muziki sem vedno melanholičen. Tako jo čutim, tako jo dojemam, tako jo igram. Zato sem prepričan, da nisem sposoben napisati veselega komada. Ne mislim se obremenjevati z nečim, česar ni v meni. Ustvarjanje na silo ali pod pritiskom nikoli ni prineslo zadovoljivih rezultatov.

T: Barva in širina mojega vokala sta primerna za tako izražanje. Pred nedavnim sem na vaji za štos prepeval neko pesem Robbieja Williamsa, ampak je vsa stvar zvenela zelo nenavadno.

Lahko v prihodnosti pričakujemo bolj hard primesi (več kitarskega zvoka)?

D: Definitivno. Naslednja plošča – ki jo bomo snemali v poletnem času – bo veliko bolj kitarsko aranžirana. Prvenec zveni nekoliko bolj klavirsko zato, ker je večina pesmi nastajala v kombinaciji klaviatur, baskitare in vokala. Kasneje – ko se nam je kot stalni član pridružil še kitarist – aranžmajev nismo več spreminjali, saj bi na ta način skladbe izgubile svojo privlačnost. Kdor nas je slišal na koncertu v zadnjem obdobju, si je že lahko ustvaril približni vtis, kako bomo zveneli v prihodnje. Nove skladbe, ki so že v nastajanju, imajo veliko bolj izrazite kitarske prijeme, vendar pri tem ne mislimo popolnoma opustiti melanholičnega zvena, ki smo ga gojili do sedaj.

Moje laično mnenje je, da bi lahko z nekoliko robustnejšo produkcijo pridobili še večjo širino zvoka.

D: Kot odgovoren za produkcijo takšnemu razmišljanju ne nasprotujem. Vendar nas zelo omejujejo sredstva. Robustnost je povezana s tehnologijo, mi pa nimamo toliko denarja, da bi si vse to lahko privoščili. Potrebnih bi bilo veliko nasnemavanj, kar pomeni veliko več časa in dodatnih sredstev. Osebno bi zelo težko naredil produkcijo lo-fi, ker je v meni preveč perfekcionista, poleg tega pa takšno početje zahteva zelo veliko znanja, ki ga nimam.

T: Ploščo Love and Trust smo snemali skoraj eno leto. V posnetke, ko so bili enkrat končani, nismo veliko posegali. Zvok nam je bil všeč. Če bi izbrali kakšnega drugega producenta, ni rečeno, da bi lahko stali za zvokom, ki bi nam ga on prinesel. Nismo hoteli biti podobni drugim. Resda nam je tu pa tam malce zaškripalo, vendar smo razvili identiteto The Tide, kar je v današnji poplavi vse bolj podobnih zvokov zelo težko.

V popularni glasbi je kritičen tako imenovani sindrom druge plošče. Vi ste ga zaobšli zelo elegantno.

D: Imeli smo srečo, da nas je Jure Longyka povabil v oddajo in nam kasneje odstopil posnetke. Ploščo smo izdali kot prehodno med prvo in drugo. Gre nekako za slovo od Love and Trust in napoved novega projekta.

T: Bili smo zadovoljni s posnetki, zato smo jih dali na internet. Vendar se nam je zdelo premalo. Potrebna je bila neka fizična oblika. Prišli smo na idejo, da bi naredili le ovitke za ploščo, medtem ko bi, kdor bi želel imeti glasbo, le-to brezplačno pobral z naše internetne strani. Naleteli smo na zelo dober odziv.

Ali gre pri The Tide za glasbeni ali multimedijski projekt?

T in D: Multimedijski. Glasba z dodano vrednostjo.

Uspelo vam je tudi z vizualizacijo glasbe. Vaši videospoti niso nabiti s ceneno erotiko in niso predizajnirani. Uspešno krmarijo med videnim in izrečenim.

D: Glasbena ideja je naša, saj smo avtorji glasbe, medtem ko za vizualizacijo skrbi režiser Miha Knific. Snemanja potekajo gladko in brez zapletov, saj smo na isti valovni dolžini. Zaupamo Mihu, zato se v njegovo delo ne vtikamo. Bolj kot za videospote gre za kratke filme, za katere mi prispevamo glasbo.

Zlasti pri videu Your River Wild gre za odlično prepletanje sentimenta John Ford-Quentin Tarantino.

T: Miha je prišel na super idejo. V galeriji Bežigrad je imel razstavo fototapet, pred katere je postavil naše like. Ozadje, slow motion, zunanji image so se zlili v zgodbo, kot jo je razumel on. Zelo dobro nas je opredelil karakterno in simbolično. Video ima zelo veliko podzgodb, predvsem refren Still waiting for you v tem primeru ne pomeni, da čakaš neko dekle, ampak nosi protivojno sporočilo.

Gregor Bauman