TOD A.

Američan na Daljnem vzhodu

Nekaj nepredvidenih neprijetnosti in človek je sposoben usodnih odločitev. Toda Ashleyja je že davno tega vleklo na Vzhod, najprej proti Balkanu, kasneje dlje proti eksotičnim krajem. Eksotičnim posebno za Američana, ki je vseh prvih 35 let preživel v New Yorku oziroma bližnji okolici. S skupino Firewater je te težnje uresničeval le skozi glasbo, pred nekaj leti pa je po spletu okoliščin zavezal culo in jo za dve leti sam mahnil na Vzhod.

Kar težko je verjeti, da je to isti Tod Ashley, ki je v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih drgnil bas in napenjal glasilke v enem od najbolj drznih, provokativnih in inovativnih industrijskih skupin v New Yorku in širše, v Cop Shoot Cop. Malce podrobnejši posluh bi sicer že razkril nekaj sentimenta tudi v njihovih delih, le da se je skril za trdno moško podobo. Poslušajte le skladbo Divorce z albuma Release ali Room 429. Še bolje, prisluhnite predvsem besediloma. Ko smo Toda takrat vprašali po njegovih poglavitnih vzorih, je kajpak navrgel Jima Thirlwella, s pripombo, da se pod mačistično držo skriva precej občutljiva duša. Za nazaj smo vsi generali in za nazaj prav tako zlahka ugotovimo, da bi šla pota posameznih članov Cop Shoot Cop slej ko prej narazen, če le primerjamo petje Toda Ashleyja in drugega pevca Natza. Nazadnje to nista bila več pevca iste skupine.

Prvotna zamisel je bila, da naj bi Tod vozil po dveh tirnicah. Skupina je imela v žepu pogodbo z veliko založbo, precej dobro podporo, a morala bi se držati začrtane poti. Tod pa se je želel preizkusiti še kako drugače. V zakotni ploščarni na 14. ulici je odkril cigansko oziroma rusko glasbo na kasetah. Ta občutja smeha skozi solze je želel vpeljati v pesmi, ki jih je pisal za solistični album. Preostali člani zasedbe so mu obrnili hrbet, saj se to ni skladalo z njihovimi načeli. Tod je somišljenike našel najprej med znanimi glasbeniki z neodvisne ameriške scene, a žal so bili vsi po vrsti vpeti v delo svojih matičnih skupin, zato je moral za koncertno predstavitev najti godce iz newyorškega obrobja. Nastali so Firewater, ki so vedno bili in še vedno so Tod Ashley in prijatelji. Zadnji so bili z leti večinoma priseljenci z Bližnjega vzhoda.

V New Yorku so že pred njimi igrali klezmer, cigansko in balkansko glasbo, pa vendar je dobro vedeti, da so Firewater nastali pred Gogol Bordello, Beirut in Balkan Beat Box. Prvi album so objavili že leta 1996, leto pozneje celo podpisali za veliko založbo Universal, a je partnerstvo trajalo le eno ploščo. Sklepanje kompromisov ne spada med najbolj priljubljena dejanja Toda Ashleyja. Vrnil se je v objem založbe JetSet, ki jo je vodila njegova žena (kar je vedno raje skrival), on pa je oblikoval še ovitke plošč in plakate drugih varovancev. Dejstvo je, da je večina tistih, ki jih je privabil v zasedbo, kmalu ustanovila svoje skupine, ki so postale bolj priljubljene in komercialno uspešnejše: Oren Kaplan je ušel h Gogol Bordello, Tamir Muskat v Balkan Beat Box, Ori Kaplan v Shot'nez, Paul Wallfisch je ustanovil Botanico. Zgodilo se je, da je vse težje sestavil skupino, s katero bi se podal na koncertno turnejo, in ker se tudi plošče niso prodajale pretirano dobro, so bili Firewater na pozitivni ničli. Njegove težave so zavite v tančico skrivnosti, nekaj tega je končno razkril v verzih pesmi This Is My Life: »I've never cared for authority, I've never felt part of the majority, I lost my home and I lost my wife, this is no joke, this is my life.« Ločitev v zasebnem življenju je vodila do propada založbe JetSet, za ameriškega predsednika je bil znova izvoljen George Bush, nebo nad New Yorkom je zanj izgubilo še zadnji odtenek barve in bivanje v njem še zadnji smisel.

Prigod v dve leti trajajočem potepanju po Indiji, Tajskem, Pakistanu, Turčiji in Izraelu je bilo preveč, da bi jih tu podrobneje povzemal. Svojih dogodivščin ni nameraval zadržati zase, želel jih je podati na več ravneh. Najprej je pisal blog Postcards From The Other Side Of The World (pobrskajte, v času pisanja je bil še na spletu), kjer je bilo to pač mogoče, iz teh zapiskov naj bi nastal popotniški roman s primesmi črne komedije. Kar pa naj bi najbolj zanimalo bralce revije Muska, je povzetek v obliki glasbenega albuma The Golden Hour. Pri tem pa skoraj ne moremo mimo blogovske različice, saj lepo kaže na razlike pri pristopu, na delitev glede na namen oziroma medij. Dnevnik je predvsem konkretnejši, podrobnejši, tudi poln zahodnjaških predsodkov, če ne že prezira. Trk različnih kulturnih navad in standardov je šokiral na vse pripravljenega Ashleyja, vztrajal je le zaradi zmanjšanih zahtev. Konec koncev je tam iskal le dušni mir in lokalne glasbenike, s katerimi bi posnel zasnovo nove glasbe. Tako je s seboj povsod vlekel akustično kitaro, prenosni računalnik in mikrofon, vedno je bil pripravljen zapisati trenutni utrip kraja, kamor je prispel.

Sedaj, ko lahko poslušamo končni rezultat glasbenih snovanj, ugotovimo naslednje. V delu, ki ga je prispeval sam, se na površju, na prvi posluh, ni veliko spremenilo. Morda je le še izpilil obliko pesmi, verzi so vezani v preproste rime, pri čemer je imel veliko srečo. V angleškem jeziku se ravno tiste besede, ki jih največkrat uporablja, rimajo. Skoraj v vseh pesmih se pojavljajo dom, samota in potepanje (home, alone, roam). Isti je ostal način petja, ta grlen, globok, ekspresiven vokal z močnimi poudarki. In besedila? Tu se je zavestno odmaknil od podajanja v popotniškem dnevniku, ostali so le splošni, a izjemno osebni vtisi, lepo razvrščeni v zaokrožen ciklus pesmi. Je to sploh isti Tod iz Cop Shoot Cop? Naslov albuma The Golden Hour se nanaša na tisto uro dneva, ko zahajajoče sonce zlato obarva nebo nad oceanom. Tokrat brez cinizma, posmeha, prezira. »Broken boy: stone cold and far from home, sent upon a foolish sacrifice, all your plans buried in desert sands, paradise comes with a price,« je otožen v verjetno najboljši pesmi albuma, Paradise Comes With A Price, ki je podložena s tolkali, kot bi jih posamplal z Waitsove plošče Bone Machine. Glavni preskok in odmik od vseh prejšnjih plošč Firewater so aranžmaji. Tu dejansko nastopijo lokalni, širše povsem neznani glasbeniki Indije, Turčije, Izraela, Pakistana itd. S pazljivim miksom je producentu Tamirju Muskatu uspelo prepričljivo premostiti Zahod z Vzhodom, zdi se le, da je namerno postavil močnejše temelje na zahodni strani. Ker je sam bobnar, je poudarek prav na ritmu, na bogastvu tolkal. Brez klaviatur ta album zagotovo zveni drugače od vsej prejšnjih izdaj Firewater.

Glede na to, da je Tod Ashley le stežka in po dolgotrajnem iskanju našel gramofonsko založbo, chicaško Bloodshot, bo še težje našel knjižnega založnika. Tod je kot pisatelj še neznanka. Če ne drugega, je Firewater ime, ki je kljub nekajletnemu premoru ostalo v zavesti poslušalcev. Kot kaže se vsaj za glasbeno prihodnost ni bati, podpisal je namreč še za štiri albume. Dovolj možnosti za nadaljnja raziskovanja.

Janez Golič