Edward Komara

THE ROAD TO ROBERT JOHNSON: The Genesis and Evolution of Blues in the Delta From the Late 1800s Through 1938

Hal Leonard Corporation, 2007

Glasbeni arhivar Edward Komara spada med pomembnejše pisce o bluesu, s pričujočo knjižno izdajo pa si bo svoj status le še izboljšal, saj je odstrl tančico, s katero je bila glasba Roberta Johnsona do nedavnega prekrita. Večina del o njem se namreč vrti okoli legende o tem, kako je na nekem razpotju podpisal pogodbo s hudičem in mu prodal dušo za znanje igranja na kitaro, pišejo pa tudi o njegovi skrivnostni smrti, medtem ko je del, ki verodostojno pišejo o njegovi glasbi kot takšni, (pre)malo.

Srž Komarovega pisanja leži v natančni analizi Johnsonove glasbe. Gre za opis razvoja tega legendarnega muzikanta, in sicer v luči ljudi in pesmi, ki so vplivali nanj neposredno ali posredno. Če smo malce kritični, bi avtorju lahko očitali evolucionističen pogled na snov, a je takšen pristop po svoje razumljiv, saj je dejansko možno potegniti genealoško nit med, denimo, glasbo Charleyja Pattona in tisto Roberta Johnsona. Takšnim primerjavam lahko hitro ugovarjamo, je pa prav, da jih nekdo vsaj skuša argumentirano nakazati, in to je piscu tudi uspelo. Izraža kajpak tudi historičen pogled, in sicer se, razumljivo, naslanja na posnete zvočne dokumente, ki so, zaradi založbe Document, danes lahko dosegljivi. Komara je delo napisal že pred časom in po svoje preseneča, da ga velika založba Hal Leonard ni izdala, ko je bil glasbenik tudi medijsko aktualen, to pa je bilo v zgodnjih devetdesetih letih, ko se je zbirka vseh njegovih dotlej znanih posnetkov (pozneje so odkrili še enega) prodajala neverjetno dobro. A za takšne spise nikoli ni prepozno! Za nameček avtor zavzema tudi radoveden antropološki pogled in po različnih virih opisuje življenje v Delti. Piše o tem, kje je Johnson odraščal, kje in od koga se je česa naučil.

Če ste prebrali Guralnickov »lepopis« o omenjenem glasbeniku in/ali naštudirali kako izmed kolikor toliko popolnih Johnsonovih pesmaric (prav založba Hal Leonard jih je izdala več in nekatere – denimo tista, ki sta jo podpisala Scott Ainslie in Dave Whitehill – so prav posrečene), je prav, da sežete tudi po tej izdaji, saj prinaša zgodovinske fotografije, vrsto zgovornih zemljevidov in številne glasbene primere, ki knjigo pravzaprav sploh osmišljajo. Kritiki so piscu očitali še, da ni intervjuval Roberta Lockwooda jr., saj se je prav on (kot njegov pastorek) od Johnsona, iz prve roke, naučil igrati kitaro. Skratka, gre za delikatno delo, ki posega na področje, kjer je veliko neznank.

Jane Weber