Letnik: 2008 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Elijah Wald

BIJEG IZ DELTE. Robert Johnson i povijest bluesa

Šareni dućan, Koprivnica 2007, 268 str.

Hrvaški prevod knjige ameriškega glasbenika, glasbenega novinarja, zgodovinarja in proučevalca bluesa in drugih godb sveta Elijaha Walda med drugim priča o majhnem založniškem podvigu in smeli uredniški politiki založbe Šareni dućan iz Koprivnice. V njenem katalogu knjižnice Jimmy jazz, ki je posvečena glasbi, so prevodi biografij, zbirk pesmi znanih rock glasbenikov, glasbenih in ožjih žanrskih zgodovin tujih in domačih avtorjev. O čem podobnem lahko v slovenskem prostoru za zdaj le sanjamo. Hitri prevod Bijega iz Delte zatorej ne preseneča. Izbor je pravšen, saj je Waldova knjiga ob izidu leta 2004 med ljubitelji bluesa in v strokovni javnosti doživela zelo pestre odzive, od polemičnih do navdušujočih.

Preden se ji podrobneje posvetimo, opozorimo na založnikovo nedoslednost, ki vendarle kaže na določeno nerazumevanje avtorjeve ravni obravnave bluesa. Morda odraža marketinško željo po predstavitvi »prve knjige o bluesu v tem prostoru« (se pravi v hrvaškem oziroma hrvaško govorečem). Angleški naslov dela je namreč Escaping Delta: Robert Johnson and the Invention of the Blues. Ravno esejistični prevod »invencije«, »iznajdevanja bluesa« v podnaslovu v »zgodovino bluesa« zgreši bistveno v tej obravnavi, ki seveda je historična, a je obenem tudi analiza konstrukcije bluesa v Delti Misisipija in iznajdevanje tradicije žanra delta bluesa, ki se je retrospektivno zgostil okoli njegovega osrednjega izvajalca, Roberta Johnsona. In to ne toliko v ZDA v času prvega oživljanja te zvrstiv šestdesetih letih, marveč v Angliji v obdobju formiranja rocka, ki se je opiral na blues in oblikoval posebno bluesovsko mitologijo. To je tudi eden izmed glavnih poudarkov Waldove knjige.

Naj tu spomnimo na starosto proučevalcev bluesa, na Angleža Paula Oliverja, ki je opozoril na dolgo trajajočo ločnico med ameriškimi in neameriškimi raziskovalci. Podobno kot jazzovski pisci so tudi bluesoslovci postali obsedeni s slogom, njihovim prepoznavanjem in uvrščanjem pevcev v slogovne, geografske in časovne rodovnike. Dominantni tok je bil neustavljiv in traja še danes, predvsem v spregi s specializiranim bluesovskim tiskom, založbami, festivali. Tehtnejše analize s širšimi nameni in pogledi so bile v manjšini: obravnave medsebojnih križanj belih in črnih tradicij, sociološke analize modernega urbanega bluesa, odnos bluesa do soula in njegov vpliv na pop godbe, analiza privlačnosti te glasbe po svetu. Oliver še danes vztraja, da je bilo v prvih dvajsetih letih od pionirskih študij v šestdesetih letih predvsem premalo resnične teoretske refleksije. Američani so vztrajno potretirali glasbenike, zapisovali bluesovske vokalne melodije in glasbene spremljave, predvsem kitarske in orgličarske, iz katerih so se igranja učile generacije nadobudnih glasbenikov. Bližina bluesovcev, klubov in festivalov je bila odločilna. Evropejcem pa je razdalja omogočila obravnave bluesa v širšem okviru.

Wald je v kratkem pogovoru k hrvaškemu prevodu razkril malodane arhetipski obrazec oblikovanja ameriškega proučevalca bluesa. Od desetega leta je želel biti vandrovski kitarist. Še vedno ga vznemirja vprašanje, zakaj je vzljubil blues: ali zato, ker je bil najzanimivejši ameriški slog igranja akustične kitare, ali pa je kitaro igral zaradi privlačnosti bluesa. Vendar v nadaljevanju razkrije bistveno. Ko je Robert Johnson snemal (leta 1936 in 1937) in posnel 29 pesmi, je bil blues edina glasba, ki so jo bile založbe plošč pripravljene sprejeti od črnega misisipijskega kitarista. Verjetno ni hotel umreti na tleh kolibe na plantaži v Delti Misisipija. Zadnja je za marsikaterega oboževalca romantičen in primeren kraj, ki povsem ustreza njegovi predstavi o bluesu kot mračnemu in nevarnemu zvoku skrivnostnega in primitivnega sveta. »Tudi sam sem odraščal ob teh romantičnih idejah, ki jim dolgujem svoje življenje. Odšel sem na cesto, ker sem se rad klatil od mesta do mesta, igral za napitnino in spal pod mostovi. Vendar so to sanjarije mulca iz ameriškega srednjega razreda, ne pa črnega spolovinarja v Delti leta 1930,« piše avtor. Ta knjiga je torej drugačna vrsta popotovanja, poskus povratka v Johnsonov čas: »Pogled v preteklost, da bi razumeli, od kod izhaja, a tudi pogled naprej, da bi pojasnil, zakaj so ljudje kot jaz razvili lastno, nič manj strastno, vendar povsem drugačno dojemanje bluesa.«

Wald je tu povedal skoraj vse. Odraščal je kot »folki«, a v svojih stikih z bluesovci, med obiski Delte, intervjuji z glasbeniki, prebiranjem in poslušanjem vsega gradiva, je sproti spoznaval vse folkloristične zablode, fantazije, romantične poglede, ki še danes preplavljajo bluesovski svet in v njem prevladujoči diskurz. V najboljši maniri (ameriškega) pisanja v prvi osebi mora poravnati račune s svojimi preteklimi naivnimi pogledi in pogledi drugih piscev. Tu ni nobene zamerljivosti ali ihte. Med njimi je tudi krepka opazka, kako so iskalci bluesa, zbiratelji plošč in samonikli raziskovalci ljubosumno drug pred drugim skrivali podatke, nabrano gradivo, ki ga je vsak med njimi razodel v svojih knjigah kot nerazkrito resnico. Najpogostejše fraze, še posebno v besedilih zgodovinarjev o Robertu Johnsonu, so »verjetno«, »nekateri viri trdijo« itd., vseeno je, ali piše Peter Guralnick ali Robert Palmer. To, da danes vemo več o Robertu Johnsonu kot o katerem koli drugem blues pevcu njegovega časa, je seveda paradoks posebne vrste. Na prestol so postavili glasbenika, ki ga v obdobju njegovega življenja širše poslušalstvo ni ravno preveč cenilo. Znan je bil le med lokalno publiko. Če so »folkiji« in britanski rockerji vanj projicirali svoje želje, okoli njega izgrajevali svoje vrednote, so ga domačini, vključno z glasbeniki, cenili zaradi nečesa drugega; ne zaradi njegove izvirnosti, mitskih štorij, skrivnostnosti, marveč zato, ker je bil glasbenik, ki je v svojem slogu absorbiral, združeval elemente sodobne popularne godbe (izraz popular music je, recimo, med črnsko populacijo vključeval tudi blues), swinga, jazza, tudi countryja in se je spogledoval s širnim (ameriškim) svetom. S podobnimi poudarki so v svojih izsledkih postregli še nekateri raziskovalci, ki so se spraševali, zakaj je ravno on tisti, ki je lahko zagrabil poslušalstvo petdeset let po svoji smrti. Wald sicer opisuje izkušnje z njegovih predavanj o genezi bluesa črnskim otrokom v Delti. Niso presenetljive. Potem ko jim je pripovedoval in odvrtel nekaj primerkov raznovrstnih pesmi, je za konec − kot vrhunec − prihranil posnetke Roberta Johnsona. Verjetno ni presenečenje, da so bili, čeprav ob do takrat slišanem navdušeni, ob njegovih posnetkih povsem ravnodušni, češ: »To je to?« To sicer ne dokazuje ničesar, a je morda le eden od pokazateljev, kakšna je današnja senzibilnost občinstva in kako se razlikuje od enega občestva do drugega. Odlika knjige, ki ni biografija Roberta Johnsona, je ravno v tem, da bralca z nizanjem faktov in osebnih spoznanj sooči z različnimi svetovi bluesa v času in prostoru. Odkritje, da niso identični (denimo tisti obiskovalca festivala bluesa v Postojni ali poslušalca bluesa v Delti v tridesetih letih in petdeset let pozneje), zveni antiklimaktično, kot vsakdanja zdravorazumska gesta, a je vredno razmisleka. Tako je neprecenljivo Waldovo povzemanje neobjavljene študije skupne terenske raziskave črnske Fisk University in kongresne knjižnice v Delti leta 1941 in 1942. Ta je vsekakor dobro znana širši javnosti predvsem zaradi člana ekipe Alana Lomaxa, njegovih posnetkov in knjig (na primer The Land Where the Blues Began), ki pa so precej hegemono zakoličili »folkloristično« pojmovanje bluesa za nekaj desetletij naprej. Wald pa bere analize drugih članov raziskovalne ekipe, ki v marsičem kažejo, kako so prebivalci Delte doživljali svoj svet in položaj glasbe v njem. Že bežni pregled magisterija Samuela Adamsa, ki je več mesecev živel v največjem mestu Delte, Clarksdalu, med drugim razkriva, kakšen je bil repertoar džuboksov v špelunkah, kaj so vrteli po radiu, katere plošče so prodajali v trgovinah, torej kaj so poslušali tamkajšnji prebivalci tik pred vstopom ZDA v drugo svetovno vojno, štiri leta po Johnsonovi smrti, v času pospešene modernizacije ameriškega Juga in poskusov ohranjanja starih družbenih razmerij. Popis pesmi, glasbenih skupin, ki so jih poslušali stari in posebno mladi, predvsem jasno pokaže, da Delta ni bila avtarkičen, vase zaprt glasbeni prostor, kjer se je samoniklo ustvarjala »ljudska (blues) glasba«, glasbeniki pa so bili replike homogene črnske (bluesovske) kulture. Džuboksi so vrteli vse, od prevladujočega swinga, velikih zvezd bluesa do nekaterih lokalnih glasbenikov. Samo blues je bil zvečine najnovejšega datuma. Novejše uspešnice so poslušali tudi starejši, ne samo mlajši. Eden sklepov knjige je, da so Roberta Johnsona manj cenili zaradi njegove originalnosti, predvsem bolj pa zaradi tega, ker je povzemal vse moderne sloge. Bil je profesionalec v obdobju, ko je bil blues dominantna popularnoglasbena oblika. Ni bil ljudski pevec, ni gral »folk bluesa« ali »country bluesa« (dasiravno ju radi sprejemamo kot žanrski oznaki), kakor so ga dojemale kasnejše geneze pri vzpostavljanje kanonov delta bluesa.

Wald knjigo, ki ni bluesovska zgodovina, sklene z razmišljujočim poglavjem, kako in kdaj nam neka zvrst muzike nekaj pomeni, kaj vanjo vnašamo in kako. Zato velja ta zapis končati z naslednjim citatom: »Ko je Robert Johnson postal mitska figura, skorajda podobna božanstvu, je to postal kot del evropske religije umetnosti in ne nekakšne afroameriške duhovne tradicije. V črnski folklori ni slaven zaradi prodaje svoje duše. Slaven je v belski folklori kot arhetip senzibilnega umetnika, ki je umrl v najboljših letih. Beli ljubitelji so ga povzdignili na svoj panteon, ki pa je panteon romantičnega gibanja iz 19. stoletja.«

Knjiga je vredna greha, branja in poslušanja. Naziranja se počasi spreminjajo tudi med ameriškimi proučevalci bluesa, svoje dni vnetimi »folkiji« s krasnimi sanjami.

Ičo Vidmar