ADEM

Takes

Domino, 2008

Adem Illhan, član tria Fridge, se je na svoji novi plošči potopil v lastno izkušnjo odraščanja ob glasbi pretežno devetdesetih let in svojo formativno slušno izkušnjo subtilno in mojstrsko prenesel v lasten ustvarjalni milje mehke, akustične folk godbe. Skoznjo se loteva priredb skladb PJ Harvey, Breeders, Smashing Pumpkins, Aphex Twin, dEUS, Tortoise, Low, Björk, Yo La Tengo in manj znanih zasedb in ustvarjalcev, kot so Lisa Germano ter bendov Pinback in Bedhead. Pri tem se seveda poraja vprašanje, zakaj se je po uspešnih avtorskih stvaritvah Homesongs in Love And Other Planets, organizaciji folkovskega festivala in igranju v spremljevalni zasedbi Vashti Bunyan odločil, da spregovori skozi glas drugih ustvarjalcev, zakaj je izbral ravno te in na kateri ravni se dotikajo njega kot ustvarjalca. Sodeč po slišanem je v raznorodnih glasbenih izrazih od punk rocka, post rocka, elektronike in drznega popa, ki so zaznamovali desetletje tudi moji generaciji, razprl predvsem toplino, blagozvočje, mehkobo, zasanjanost in lepoto, ki prekrivajo nekatera bolj raskava ali žalobna občutja. Iz njih tvori tople, preproste, ogolele melodije, ki jih nadgrajuje z mestoma igrivim, večinoma pa s sanjavim prepletom različnih ravni majhnih zvočil, akustičnih glasbil, ročnih tolkal, z zvenom brenkal, lenobnim harmonijem, klaviaturami, zvončki in vibrafonom. Z vsem tem pričara melanholična občutja, iz katerih občasno pronicajo močna osebna občutja, skozi katera gradi odnos do izvornih skladb. Vsa glasbila je posnel sam in jih vpel v nežne in prosojne aranžmaje. Nekatere skladbe je z mehkim glasom in preveč ogolelim pristopom zvedel na zgolj z emocijami preobilno obložene akustične skladbe, kot sta, denimo, priredbi dEUS Hotellounge (be the death of mine) in PJ Harvey Oh My Lover. Zadnji z mehkobo odvzame bolečo, zarezujočo, hreščečo komponento, prvo pa z redukcijo na akustično kitaro in violino, ki sicer občasno zahrešči, olupi za bistveno dinamično kontrastnost, skozi katero nas nagovarja izvorna skladba. Nekatere pesmi popelje v lahkotnejše vode in jim nežno sleče temačnejše tančice kot v Slide Lise Germano. Spet druge iz igrivosti ponese v globlje čustvene vode, denimo skladbo Björk Unravel, počasnim komadom zasedb Low in Bedhead pa še dodatno razpre pore s pomensko tišino, v katero se zajeda globoko čutna melodija. Njegovo mojstrstvo se izkaže predvsem v interpretaciji skladbe Gamera chicaških Tortoise, ki jo pretvori v kitarsko akustično miniaturo in s tem nehote pokaže, kako je bil akustičen folk prek Jima O' Rourka, Davida Grubbsa in Dava Paja vedno del izraznosti postrocka. Še bolj drzno pa se Adem loti spojitve dveh pesmi Aphex Twina, To Cure A Weakling Child in Girl/ Boy Song, ki ju vtke v plavajočo skladbo, ki imenitno odstira njegovo spajanje in pronicanje v melodijo in krhko ritmiko. Takes je torej še ena izmed vrste plošč priredb, ki smo jih deležni v zadnjem obdobju, od Cat Power, Bonnyja Princea Billyja, Vetiver in Diamande Gallas dalje, zaradi ponotranjenosti pesmi in vnosa v lasten ustvarjalni milje pa kljub nekaterim manj uspešnim zlitjem spada med boljše ta hip.

Luka Zagoričnik