Letnik: 2008 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Janez Golič

dEUS

Vantage Point

V2, 2008

Belgijskim dEUS so vedno napovedovali, da je samo še vprašanje časa, kdaj se jim bo odprlo in bodo tudi širše množice sprejele veličino njihove glasbene vizije. Ampak kritiške ocene so eno, sredinski okus pa nekaj povsem drugega. Tovrstne napovedi so imele podlago; dEUS so od samega začetka v svoj jezik prevajali »prave«, a nadvse različne vsebine, povzemali vse od Captaina Beefhearta prek folk balad do sodobnih plesnih hibridov, ne da bi se ustrašili nekontroliranih jazzovskih eskapad. Na prvih ploščah se niso niti trudili, da bi vse to zajeli v enoten slog, končno jih je določal že belgijski naglas. Kar koli so že ponudili, vedno so to bili dEUS. Vedeli pa so tudi, da bodo vsi ti različni pristopi sami sčasoma našli razpoznavno obliko oziroma bolje, z leti je zasedba postala zanesljiva znamka. Morda se je v njih celo naselil podzavestni strah, da bodo težko pridobljen status najbolj prepoznavne belgijske skupine v globalnem smislu izgubili in potem bi bila njihova usoda verjetno zapečatena. Ta sindrom se je prvič pokazal pri njihovem tretjem albumu The Ideal Crash, se kar nadaljeval in potrjeval na dveh naslednjih dolgometražnih ploščah, tistih, ki so jih posneli že prenovljeni dEUS. Aktualno ploščo Vantage Point so posneli v lastnem studiu, ta informacija nas je navdala z novim upanjem, da se bodo tokrat vrnili k »sebi«. Ne, Vantage Point je le še en zanesljiv korak k utrjevanju položaja.

Pesmi so še vedno raznolike, a vmes ni take, ki je ne bi mogli najti ekvivalenta na kateri od prejšnjih plošč. Izstopajo, vsaj po obliki, diskoidna The Architekt, hardrockovska Oh Your God ter akustična balada Eternal Woman, vmes pa so posejane precej značilne pesmi, lepo tekoče, glasovno-harmonično dodelane, obložene z lebdečimi kitarami in klaviaturami, ki le polnijo vmesni prostor in avtorsko malo dodajajo. Težava je prav v tem, da so pesmi preračunljive, dosledno se držijo vnaprej določenih struktur. Povrhu je še produkcija poenotena, zvok preveč poln, nabuhel, kar sicer na prvi posluh lahko navduši, po nekaj pesmih pa utrudi. Poleg tega so boljše pesmi zgoščene v prvi polovici plošče, zatem se dEUS žal izgubljajo v spreobračanju enega in istega, pesmi postajajo brezoblične, brez pravega pogona, teka …

V polju pop rocka je seveda pretirano pričakovati vsakokratni obrat, vedno v pozitivno smer. Kdor je bil zadovoljen s prejšnjima dvema izdelkoma, bo verjetno zadovoljen tudi s tem albumom. Tisti, ki smo se navduševali predvsem nad njihovimi zgodnjimi ploščami, pa očitno zaman čakamo na močnejši premik z začrtane smeri. Korektno, preveč korektno.

Janez Golič