Letnik: 2008 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
MIHALY DRESCH QUARTET
Argyelus
BMC, 2007
Čeprav spada pihalec in skladatelj Mihaly Dresch v srednjo generacijo madžarskih jazzovskih ustvarjalcev – rojen je leta 1955 – je danes že starosta tamkajšnje sodobne glasbene ustvarjalnosti, predvsem pa ena osrednjih osebnosti tamkajšnjega (post)jazzovskega dogajanja. Na budimpeškem glasbenem prizorišču je prisoten že od zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja, začel je kot član kvarteta legendarnega madžarskega pianista Karolyja Binderja, že leta 1984 pa je vodil lasten kvartet, ki je z določenimi kadrovskimi spremembami ostal jedro njegovega delovanja vse do danes. Vzporedno s tem pa je že od svojih začetkov stalni član Orkestra Makuz drugega velikana tamkajšnje sodobne glasbe, pianista in skladatelja Györgyja Szabadosa. Z njim je že leta 1986 nastopil tudi na Drugi godbi, kar je bilo prvo srečanje tako z njim kot z že tedaj izjemno prodorno in samosvojo madžarsko glasbeno tvornostjo. Od takrat smo njegovo delo spremljali precej redno; seveda žal manj s srečevanjem na njegovih koncertih, več pa s pomočjo njegovih odličnih, a žal predvsem pri madžarskih založbah izdanih ter zato težje dostopnih plošč. Od leta 1985, ko je izdal prvenec, jih je pod svojim imenom izdal vsaj 15, ob tem pa je sodeloval vsaj še pri tolikšnem številu plošč drugih madžarskih pa tudi nemadžarskih glasbenikov. Tudi s kvartetom so kot gostje pogosto sodelovali znani evropski in ameriški jazzisti radikalnejše usmeritve. Posebno ga je pritegnil pihalec Archie Shepp, s katerim je posnel odmevno ploščo Hungarian Bebop, ki je izšla leta 2002.
Čeprav izjemno odprt za vse novo in čeprav ga tudi številni kritiki predstavljajo kot vodjo gibanja svobodnjaškega jazza na Madžarskem, s svojim delom ni bil nikoli zares radikalen improvizator, ni bil izrazito freejazzovski. Sam priznava, da mu je bil zgodnji vzornik John Coltrane iz njegovega zrelega obdobja. Na drugi strani so številni poznavalci njegovo zgodnejše delo primerjali z radikalnejšim obdobjem zdaj že malo pozabljenega saksofonista Gata Barbierija. In še danes je mogoče v nekaterih njegovih komadih po načinu fraziranja, po zvoku njegovega tenorskega saksofona in predvsem po tematsko-kompozicijski strukturi slišati sorodnosti z njim. Tudi na tem albumu − samo pozorno prisluhnite njegovi naslovni skladbi Argyelus. Sicer pa, če smo že pri primerjavah: njegovo delo me po ustvarjalnem pristopu, generalni zvočni podobi in po njegovem rahlo odrinjenem statusu na jazzovskem prizorišču že dolgo spominja na še enega pomembnega evropskega samohodca: na pihalca Trevorja Wattsa. In zanimivo, njuna kariera je potekala praktično vzporedno s precejšnjim številom primerljivih etap.
Njegovo zadnjo ploščo Argyelus, ki je lani − kot že tri prejšnje − izšla pri madžarski založbi Budapest Music Center Records, predstavljamo skoraj natančno dve leti zatem, ko je z zelo podobnim programom in enako zasedbo nastopil na ljubljanskem festivalu jazza. Kar je seveda razumljivo, saj je vseh sedem skladb zanjo posnel v nekem budimpeškem studiu v septembru istega leta, tj. dobre tri mesece po omenjenem koncertnem srečanju z njim. S tem albumom se ponovno izrazito avtorsko spogleduje z madžarsko ljudsko in svetovno jazzovsko tradicijo v kontekstu lastne, sodobno koncipirane ustvarjalne izkušnje. Album začenja z obnovo, predelavo lastne skladbe iz leta 1988, ki je bila izvorno naslovljena Fragmentary Legend, zdaj pa je ostal samo še Fragment − Töredek. Sicer se repertoar na njem razpne od ljudske pesmi ob slovesu vojaka v zanimivi vokalni varianti – zapoje jo Dresch sam ob minimalističnem zvoku basa in basovskih cimbal − do priredbe In a Sentimental Mood Duka Ellingtona, ki album po slabi uri tudi konča. Med omenjenima je njegova povsem avtorsko in zanj v aktualnem ustvarjalnem obdobju značilna sredica tega albuma. No, povsem avtorska je samo pogojno. Če ima skladba, ki je najdaljša, v angleškem prevodu naslov Heritage (Dediščina), v njej pa avtor le posredno povzema nekatere značilnosti madžarske ljudske glasbe, za dve od preostalih sam izrecno pove, da je zanju uporabil teme iz ljudskih pesmi. To sta naslovna Argyelus in Ciganyos − Tziganesque, ki je, mimogrede, posvečena Archieju Sheppu. Ob že omenjeni uvodni je tako edina, spet pogojno rečeno, prava − saj so seveda vse več kot samo »prave« – njegova avtorska skladba Hazafele. Vse je odigral zanj instrumentalno značilen kvartet, ki so ga ob njem sestavljali: Miklos Lukacs, basovske cimbale, Matyas Szandai, kontrabas, in bobnar Istvan Balo.
Končni vtis? Zame je – zapisano najbolj preprosto in naravnost – lep. Zato še posebno priporočam preverjanje; večkratno, če vam bo dano.
Zoran Pistotnik