ROBERTO FONSECA

Zamazu

Enja, 2007

Kubanskih glasbenikov, ki so se na široko uveljavili v svetu jazza, ni ravno malo in vrsta jih je, ki so pomembno prispevali v njegovo dosedanjo zgodovino. Prav tako pa jih je precej, ki opazno krojijo njegovo aktualno podobo. Med bolj svežimi pa zagotovo izstopa pianist Roberto Fonseca. Ne le da je vešč všečnega, domiselnega pianizma, s katerim fascinira izvajalskih atrakcij željne poslušalce, v nekaj letih si je ustvaril zaledje izkušenj, ki so izjemno široko razprte, saj segajo od tradicionalne in popularne kubanske glasbe ter afriškega izročila do jazzovske dediščine in njegove sodobnosti. Pri tem ni mogoče spregledati, da ima njegovo izjemno obvladovanje instrumenta temeljito akademsko podlago, ki si jo utrjeval v uglednih kubanskih glasbenih šolah. Vse opisano se je prepričljivo izkristaliziralo na njegovem albumu Zamazu, ki ga je po šestih letih avtorskega premora, ko je sodeloval z vsemi pomembnimi protagonisti podjetja Buena Vista Social Club, izdal lani.

Roberto Fonseca je zdaj v svojih zgodnjih tridesetih, zato smo upravičeno presenečeni, ko ugotovimo, da ima za sabo že slabih dvajset let glasbene kariere. Igranja na klavir se je začel učiti pri osmih letih, čeprav so ga takrat zares zanimala tolkala. Bil je bobnar v mladostniški skupini, igranje tolkal pa se mu pozna tudi v njegovem »perkusivnem« pristopu h klaviaturi. Od 14. leta se je pojavljal na havanskem jazzovskem prizorišču, vendar se je podal na profesionalno jazzovsko pot šele potem, ko je z 21 leti uspešno končal šolanje. Leto kasneje je s pihalcem Javierjem Zalbo ustanovil prvo skupino Temperamento. Srečanje s tem glasbenikom je bilo zanj eden pomembnejših dogodkov v karieri, saj sodelovanje z njim traja vse do danes. Tako Zalbo slišimo v večini skladb na albumu Zamazu, bil pa je tudi član njegovega kvinteta, ki je nastopil v Ljubljani. Leta 1998 sta posnela prvi album v Fonsecovi diskografiji. Temu je v manj kot letu dni sledil njegov prvi solistični album, nato sta do leta 2001 z njegovim podpisom izšla še dva.

Leta 2001 se je zgodil drugi za njegovo dosedanjo glasbeno kariero usoden dogodek. Med snemanjem plošče danes že pokojnega kubanskega tolkalca Ange Diaza je v legendarnem havanskem studiu Egrem srečal ves cvetober tamkajšnje glasbene scene; vse legende, ki so se zbirale okrog Buena Vista Social Cluba in podobnih projektov. Od takrat in do leta 2006 je sodeloval pri nastanku kopice albumov glasbenikov iz tega kroga pa tudi drugih, na primer na albumu Timbalada Carlinhosa Browna. Orlando Chacaito Lopez, Ibrahim Ferrer, Guajiro Mirabal, Omara Portuondo, Anga Diaz − to je samo nekaj najbolj znanih imen ustvarjalcev, ki so ga v teh kratkih petih letih gostili na svojih ploščah. V tem obdobju je postal neke vrste osebni pianist Omare Portuonda in tesen sodelavec Ibrahima Ferrerja; oba je spremljal na koncertnih turnejah po vsem svetu.

Po tem intenzivnem obdobju neizmernih izkušenj se je leta 2006 odločil, da je spet čas za lasten album, na katerem jih bo povzel na avtorski način. Zato sploh ne preseneča, da v posameznih skladbah tako ali drugače srečamo ljudi od tam. Nekateri nastopijo, drugi se pojavijo samo kot navdih, tema, iztočnica, zgodba. Niz enajstih avtorskih skladb in dveh priredb uvede ljudski vokal njegove matere Mercedes Cortes Alfaro. S skladbo, ki sta jo skupaj napisala, pa se album konča. Vmes slišimo predvsem Fonsecov bazični kvintet. Ta je v posameznih skladbah okrepljen z gosti, v drugih spet zreduciran v manj številne kombinacije. Tako skladbo Llego Cachaito, ki jo je napisal skupaj z legendarnim basistom Orlandom Cachaitom Lopezom, avtorja odigrata v klavirskem triu z bobnarjem. V komadu Congo Arabe zvočno podobo popestrijo harmonikar ter flamenko kitarist in ploskavec. V naslovni Zamazu Fonseca tudi poje. Najbolj neposreden hommage Afriki uprizori z izjemno priredbo skladbe južnoafriškega pianista Abdullaha Ibrahima, narejeno s sodelovanjem brazilskih glasbenikov – Carlinhos Brown igra gaita de sierra, nekakšne dude. Tudi posneta je bila v studiu v Bahiji, povrhu pa jo odlikuje bogat godalni aranžma. El niejo - kar je skovanka iz španskih besed fant in starec – je napisal skupaj s Ferrerjem in je njemu tudi posvečena. Mil congojas Juana Pabla Mirande pa odpoje Omara Portuondo samo ob njegovi klavirski spremljavi. Raznolika ponudba, nadgrajena z več kot spodobnimi nastopi gostujočih udeležencev na trdni osnovi uigranega bazičnega kvinteta, skoraj v celoti prepriča, album pa potrdi glasbenikov status enega zanimivejših kubanskih jazzistov, ki si ga je pridobil v zadnjih letih. Torej, glasbeni amalgam, ki od nekdaj privlači.

Zoran Pistotnik