DOBET GNAHORE

Na Afriki

Cumbancha/Contre Jour, 2007/2008

Slonokoščena obala je bila desetletja magnet za zahodnoafriške glasbenike, ki so si želeli narediti posnetke za svoje plošče, a jim njihovo matično okolje ni zmoglo zagotoviti ustreznih snemalnih pogojev. Zato je nekoliko ironično, da se lokalna glasbena scena ni nikoli zares razvila in ni ponudila nečesa, kar bi vsaj približno prevzemalo zanjo značilne, prepoznavne glasbene dražljaje, vibracije, vsebine. Tako tudi Dobet Gnahore, v zadnjih letih zagotovo najbolj obetavno in mednarodno najbolje pozicionirano ustvarjalko, ki je po rodu iz te dežele, ne moremo imeti za kakšno reprezentantko tamkajšnje glasbene ponudbe. Res je, da se je od svojega dvanajstega leta, ko jo je oče Boni Gnahore, pomemben glasbenik, predvsem tolkalec in glasbeni pedagog, vpeljal v svet umetnosti, pa do leta 1999, ko je ušla nasilju v domovini in se naselila v Franciji, v domačem okolju izoblikovala v profilirano ustvarjalko. Vendar pa je ves čas pristop razvijala proti panafrikanizmu, v avtorsko delo pa je vključevala vplive, teme in jezike iz različnih predelov črnega kontinenta. Če je leta 2004 s prvencem Ano neko – ki ga je istega leta predstavila tudi na Drugi godbi – opozorila nase in si v naslednjih dveh letih pridobila mednaroden ugled, ki ji je leta 2006 prinesel nagrado BBC Radio 3 med najbolj obetavnimi ustvarjalci na področju svetovnih godb, je z lani izdanim albumom Na Afriki vse pridobljeno prepričljivo nadgradila in okrepila.

Pri svojih 25 letih je glasbeno povsem zrela, suverena, avtorsko prepričljiva osebnost, ki na drugem albumu v 15 lastnih skladbah v približno sedmih afriških jezikih ali dialektih poje pesmi s socialnimi in političnimi temami, ki brezkompromisno zadevajo vsakdanje probleme tamkajšnjih ljudi, še posebno se tičejo žensk in otrok. O vsebinah pesmi in njihovi tehtnosti se lahko prepričamo iz njihovih prevodov, ki so dobrohotno priloženi albumu. Tako zvemo, da je kritična do korupcije, ženske neenakopravnosti, izkoriščanja otrok, incesta, ki je zelo razširjen v sodobnih afriških skupnostih, odnosov med otroki in starši, poligamije, medetničnega nasilja in še česa, vendar pa najdejo v njenih pesmih prostor tudi ljubezen, pozitivni medčloveški odnosi, spoštovanje do glasbenih mentorjev in sploh do ljudi, ki so ji pomagali skozi življenje. Album je nastajal v hišnem studiu založbe Contre-jour nekje od poznega leta 2006. Na njegovo vsebino je imelo pomemben vpliv dejstvo, da so bili Dobet in njena ožja ekipa, ki jo sestavljata njen življenjski sopotnik in stalni sodelavec kitarist Colin Laroche De Feline ter njen oče, eden najboljših tolkalcev Slonokoščene obale, ob snemanju v izjemni formi. Za njimi sta bili dve leti koncertnih turnej, katerih sklepna etapa je bil projekt Acoustic Africa, znotraj katerega so si delili oder z Malijcem Habibom Koitejem in Južnoafričanom Vusijem Mahlaselo. Vse te izkušnje, večkulturnost, uigranost in pridobljena suverenost se seveda novemu albumu poznajo. Malo večje nihanje je morda pri prepričljivem obvladovanju posameznih stilemov, kar pa je že kar pravilo pri prakticiranju takšnega panafriškega pristopa, saj je jasno, da prav vseh ne moreš obvladati do potankosti. Morda je zaradi teže, ki jo nosijo besedila in s tem seveda njen impresiven vokalni prispevek, instrumentalna plast včasih nekoliko preprosta, po predstavljenih rešitvah tudi nedomiselna; čeprav drugič spet postrežejo s prav presenetljivimi, iskrivimi drobci. Ob že omenjenih dveh pomočnikih velja omeniti še prispevek drugega tolkalca Mahamadouja Konéja, njena rojakinja Myriam Betty je prispevala spremljevalni glas, gost pri nekaterih skladbah pa je precej znani francoski jazzovski pihalec Manu Hermia – tokrat v vlogi flavtista. A osrednjo težo projekta je nosila sama Dobet, ki je igrala tudi na sanzo (palčni klavir) in različna tolkala, poleg tega se je podpisala pod vse pesmi, bila pa je tudi umetniška direktorica projekta.

Sveže, precej drugačno, nepretenciozno, a prepričljivo – to so zagotovo splošne odlike tega albuma. Ob njih pa bo zagotovo vsako uho našlo še kaj več in si izbralo svojo favoritinjo v izrazno zelo pestrem naboru skladb.

Zoran Pistotnik