Letnik: 2008 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Matija Strniša

OSVALDO GOLIJOV

Oceana

Deutsche Gramophone, 2007

Osvaldo Golijov (1960), argentinski Jud, je v svetu vse bolj prepoznaven kot eden vodilnih skladateljev 21. stoletja. V preteklosti je veliko sodeloval z zasedbo Kronos Quartet, za katero je napisal priredbe judovskih ljudskih pesmi, ki so leta 2002 izšle na plošči Yiddishbbuk. Istega leta pa je za isto zasedbo spisal aranžmaje mehiških ljudskih pesmi za album Nuevo, ki je bil nominiran za dva grammyja. Slovenski koncertni publiki je predvsem poznan po kompoziciji Sanje in molitve slepega Izaka v izvedbi Mateta Bekavca, nazadnje letos maja v Slovenski filharmoniji.

Na tokratnem albumu je osrednja kompozicija moderno zborovsko delo v duhu Johanna Sebastiana Bacha, Golijovu jo je naročil Oregon Bach Festival. Odločil se je za kantato za vokal, deški sopran, zbor in orkester, za njeno osnovo pa je vzel Nerudovo pesem Ocean, iz cikla pesmi Veliki spev (Cantos ceremonials). Kantata se začne z meditativnim uvodom ženskega vokala, dveh kitar in harfe, ki se nato razvije v močno ritmično strukturo zbora z vmesnimi orkestrskimi medigrami. Skozi delo se izmenjujeta solistka in zbor, v strukturo so dobro umeščeni latinski samba in afriški vložki, poleg tega je tudi veliko zvočnih efektov, ki poživljajo potek dogajanja. Kantata se konča v nedoločenem ozračju v nezadoščenju, z akordom, ki ledbi v zraku in nima težnje po razvezu oziroma premiku v katero od smeri. Golijov je Oceano napisal že leta 1996, lani pa je končno izšel tudi studijski posnetek.

Druga kompozicija na albumu je Tenebrae v izvedbi Kronos Quarteta. Tudi tukaj je čutiti precej velik pridih Bacha. Skladba ima počasno pripovedno melodično linijo, ki si jo glasbeniki spretno podajajo med seboj. Njen čar je, da jo lahko ob površnem poslušanju doživimo kot nekaj lepega, pozitivnega, neobremenjenega, če pa jo poslušamo podrobneje, pa v pritajenih disonancah, njenih podtonih zasledimo izraz bolečine.

Zadnji, tretji del albuma prinaša tri skladbe za ženski vokal in orkester. Golijov je izbral pesmi Sally Potter, Rosalie de Castro in Emily Dickinson. Vse tri pesmi prinašajo mračno, hladno vzdušje, govorijo o smrti, deželi sanj … Pesem Night of the Flying Horses (Potter), je bila sprva uglasbena za film The Man Who Cried, ki raziskuje usodo Judov v času holokavsta. Uglasbitev pesmi Lua descolorida, Rosalie de Castro pa nam v spomin prikliče Bachiano Brasileiro št. 5 skladatelja Villa-Lobosa. Vsekakor je Golijov v tem ciklu pesmi pokazal vse svoje mojstrstvo, saj se zdi, da mu je s sijajno orkestracijo uspelo pričarati najintimnejša občutja, ki so jih hotele pesnice izraziti v svojih izpovedih. Nikakor pa ne moremo spregledati pevke Dawn Upshaw, ki ji je uspelo združiti občutja pesnic in skladatelja v pravljično doživetje.

Album, vreden poslušanja.

Matija Strniša