EMMYLOU HARRIS

All I Intended To Be

Nonesuch, 2008

Po uspešnem studijskem in koncertnem izletu z Markom Knopflerjem je letos napočil čas za novo samostojno studijsko epizodo Emmylou Harris. Zelo na kratko bi jo lahko označili kot vrnitev h koreninam. Naslov, vzet iz pesmi Old Five And Dimers Like Me Billyja Joeja Shaverja, je pomenljiv: Emmylou se na plošči predstavlja v treh vlogah, treh najpomembnejših rdečih nitih svoje kariere, in sicer kot pevka, avtorica in kot interpretka. Prvo in zadnje sta bili vedno njeni najmočnejši umetniški plati, čeprav se je z leti zelo izurila tudi kot avtorica, kar dokazujeta predvsem plošči Red Dirt Girl in Stumble Into Grace, solistični studijski predhodnici albuma All I Intended To Be.

Po uvodni priredbi pesmi Karen Brooks Shores Of White Sand nas pričujoča plošča kar odnese v pokrajino americane v najboljšem pomenu besede. Dve pesmi je glasbenica sopodpisala s sestrama McGarrigle, ki sta dolgoletni prijateljici in sodelavki; How Could She Sing Wildwood Flower naj bi bil nekakšen poklon June Carter Cash, Sailing Around The Room pa je preprosto čudovita in pretresljiva. Moon Song je delo Patty Griffin, kultne avtorice in izvajalke, ki je med drugim podpisala tudi gospelovsko balado Mary – Emmylou jo je z Dixie Chicks pred nekaj leti izvajala v živo in prava škoda, da je ni tudi posnela v studiu. Poleg ene najpomembnejših pesmi Tracy Chapman All That You Have Is Your Soul se na plošči pojavi tudi Kern River Merla Haggarda in s temi izvedbami dobi album sijaj najboljših Emmyloujinih interpretativnih dosežkov s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih. Pa še sploh nismo prišli do, vsaj zame, dveh najboljših izvedb na plošči; gre za avtorsko pesem Gold, ki očara s preprostostjo in intenzivnostjo, zapoje jo z Dolly Parton, in za že omenjeno priredbo Shaverjeve pesmi Old Five And Dimers Like Me, ki povzema celoten album in ga, se zdi, tudi tematsko povezuje. Je preprosto brezhibna countryjevska balada, ki je sicer iz sedemdesetih let, iz obdobja tako imenovanega odpadništva v countryju. Billy Joe Shaver je bil bržkone najpomembnejši avtor tega obdobja. Album, ki je to obdobje najbolj zaznamoval, pa je Jenningsov Honky Tonk Heroes (1973), poln Shaverjevih pesmi.

Glas Emmylou Harris je z leti postal manj čist, a žlahtnejši. Ne operira več toliko z višinami in kristalnostjo, ampak predvsem z emocijami. Te so sicer vedno bile najpomembnejši del interpretacije, vendar je zdaj to še bolj opazno. Na novi plošči je njen glas tak, kot se najbolje prilega pesmim, ki jih poje − svojim ali tujim, zadnje pa tako in tako naredi za svoje. V Gold je zapisala svojo življenjsko zgodbo in osnovno spoznanje (»Ne glede na to, kako močno se bleščim, ne bom nikoli zlato.«). Zdi se, da je to spoznanje in to, da daš v danih situacijah najbolje od sebe, tisto, kar je ohranjalo njeno umetniško moč v vseh teh desetletjih, te izkušnje pa je potrebovala, da je lahko vse to zapisala in izrazila, kot se najbolj spodobi. Plošča All I Intended To Be je ena najsvetlejših postaj na njeni umetniški poti in z veseljem pričakujemo naslednje.

Matej Krajnc